｡･:*:･ﾟ☆｡･:*:･ﾟ★

Zadnje dni sem veliko razmišljala o tem, kako težko je biti popolnoma prisoten v sedanjosti, ko se zdi, da me preteklost neprenehoma sledi kot senca, ki je ne morem znebiti. Ne glede na to, ali je bila preteklost prijetna ali boleča, se vedno zdi, da je tam, v ozadju mojega vsakdana, kot nežna ali groba melodija, ki se nikoli ne neha igrati.

Sedanjost bi morala biti prostor, kjer bi lahko začela znova, brez bremen preteklosti. A namesto tega se pogosto znajdem, da se spominjam stvari, ki bi jih najraje pustila za sabo. Preteklost ni le spomin, ampak je v meni živahna prisotnost – včasih me vabi nazaj, včasih pa me zadržuje v objemu, iz katerega se težko osvobodim.

Ko poskušam živeti v trenutku, se vedno znova ujamejo misli na to, kar je bilo. Včasih so to prijetni spomini na čase, ko sem bila srečna, ko sem se smejala brez skrbi. A tudi te lepe slike imajo svojo težo, saj me spomnijo na to, kar je minilo in česar ni mogoče vrniti. V drugih trenutkih pa me preteklost spominja na rane in napake, na stvari, ki bi jih lahko storila drugače, in na trenutke, ko sem se počutila izgubljena.

Zdi se, da se preteklost vedno skriva v globinah moje duše, kot star, zavedeni dnevnik, katerega strani so polne zgodb, ki jih ne morem popolnoma izbrisati. To je kot senca, ki jo prinaša zrak okoli mene, ne glede na to, kako svetel je trenutni trenutek. Mogoče je, da se v trenutkih tišine spominjam, kako bi bilo, če bi te zgodbe lahko pozabila, a zavedanje, da je preteklost vedno tam, v ozadju, me včasih preplavi z občutkom nemoči.

A kljub tej neprestanemu prepletanju preteklosti z mojim sedanjim trenutkom, sem začela razumeti, da je prav minevanje časa tisto, kar me prebuja iz tega notranjega boja. Čas, ki nenehno teče naprej, me uči, da preteklost, kljub vsemu svojemu vplivu, ni edini del mene. Učim se, da lahko v tej nenehni tokavi trenutkov najdem priložnost za spremembo, za rast, za iskanje novih poti.

Minevanje časa je kot reka, ki teče mimo mene, ne da bi se ustavila, ne da bi me vprašala za dovoljenje. In v tej reki najdem svojo moč – moč, da se soočim s preteklostjo, ne da bi ji dovolila, da me zadržuje. Čas je tisti, ki mi omogoča, da se odprejo nova vrata, ki preteklosti ne morejo prečkati.

Sedanjost je prostor, kjer lahko preteklost preoblikujem v nekaj, kar me ne definira, ampak kar me lahko pouči. Mogoče je nenehno prisotnost preteklosti nekakšen opomnik, da sem še vedno živa, da vse, kar sem doživela, oblikuje to, kdo sem danes. Mogoče je v tem občutku nemirnosti tudi lepota, saj me spodbuja, da ne ostanem ujeta v tem, kar je bilo, ampak iščem lepoto v tem, kar lahko postanem.

Čeprav je včasih težko videti naprej, ko je preteklost tako jasno prisotna, sem začela razumeti, da je to tudi del procesa odraščanja. Čas, ki mineva, me uči, da je življenje vedno v gibanju, vedno v prehajanju iz enega trenutka v drugega. In v tej neprestanem gibanju, kljub vsem bremenom preteklosti, najdem svojo moč, svojo odločnost, da živim, ljubim in rastem.

*b*Tako sem se naučila, da preteklost, kljub vsemu, kar mi prinaša, ni ovira, ampak del mene. Je del mojega potovanja, ki me oblikuje, a ne določa moje prihodnosti. In v tem nenehnem prehajanju časa, v tej reki, ki neprenehoma teče naprej, najdem svoje mesto, svojo mirnost, svojo sposobnost, da živim v sedanjosti.*b*