Hej!
Sem Vitica in bereš moj novi blog. Govorila bom predvsem o moji dosedanji izkušnji življenja z invalidnostjo. Da, prav si slišal invalid sem in to že od rojstva.
Večino dneva na preživim na vozičku. Ker imam šibke roke uporabljam električnega. V prvem blogu bom govorila največ o odnosu družbe do invalidov.
Naj vam povem krajšo zgodbo:
Nekaj let nazaj sem bila z družino na Blejskem jezeru. Ker je bilo poletje, sem odločila iti po sladoled v bližnjo kavarno. Šla sem do vitrine s sladoledom. Ravno sem se odločala med čokoladnimi in sadnimi okusi, (btw ali se vi tudi težko odločite med tema dvema vrstama?) ko sem hotela povedati svojo izbiro prodajalcu je prišla starejša gospa. Sploh me ni opazila. Začela je izbirati sladoled in ga hotela naročiti. Prodajalec je jo prijazno opomnil, da sem prva prišla jaz in ne ona. Gospa je bila vidno užaljena in mu zabrusila zakaj imam jaz dekle na vozičku prednost naročiti pred njo(čeprav sem prišla pred njo do vitrine, ona je prišla cca 5 minut za mano) Če se nebi prodajalec postavil na mojo stran, ne vem kaj bi bilo.
Sumim, da je gospa mislila, da ne vem kaj se dogaja. Do tega prodajalca, ki je vsaj dovolil naročiti meni me prodajalci/natakarji niso dovolili naročiti. Vedno sta morala moja dva starša povedati moje naročilo, name se sploh niso ozirali.
Tak je svet, nanj ne morem vplivati. Ne oziram se na take ljudi, kot je gospa v zgodbi. Ne poznajo me. Če bi vedeli, da imam svojo glavo bi bilo dosti stvari lažjih.
Če imaš kakršnokoli vprašanje glede življenja invalidov, sem ti na voljo.
VITICA:purple_heart: