Hej!
Danes bo blog malo drugačen. To je prezadnji del mojega bloga. Kot sem že povedala bo zadnji teden avgusta začela izhajati moja zgodba ujeti v ledu. Pripoved je v malce drugačni obliki izhajala do julija letos. Malce sem jo popravila in bo spet začela izhajati. Dobro dovolj govorjenja, pojdimo k blogu. Današnja tema bo medrvrstniško nasilje.
To temo sem si izbrala, ker je to pomembna tema. Invalidi smo pogosto žrtve takega nasilja s strani zdravih lastnikov ali nezdravih. Smo pa invalidi tudi povzročitelji. Odrasli velikokrat zmotno mislijo da pomoč potrebuje samo žrtev. Pa jo rabi tudi nasilnež. Sama imam izkušnjo, ko smo dobili v 4. razredu novega sošolca. Dajmo mu ime y. Y je prišel v moj razred zaradi duševnih motenj. Učiteljica ga je težko kontrolirala. Zapletal se je v razne pretepe. Obvladoval ga je lahko samo njegov psiholog. V 5. razredu se je situacija zelo poslabšala. Premestili so nas v prvo nadstropje, kjer smo bili sami s četrtim razredom. Y je postajal vedno bolj nasilen. Zelo težko je bilo imeti navaden pouk. Ni se spravljal name hvala bogu. Lahko sem zgolj gledala kako se spravlja na moje sošolce. Niti psiholog mu ni bil kos. Nato ga je šola zaradi nasilja izključila. Bila sem vesela, bilo je konec vsakodnevnega strahu. Premestili so ga v posebni zavod. Upam, da so mu tam lahko pomagali.

Nihče si ne zasluži biti žrtev nasilja. NIHČE!
Na to obdobje sem kmalu pozabila. Spomnila pa sem se spet ob strelskih pohodih v Beogradu.
Odločila sem se, da bom na resnonst tega problema opozarjala na poseben način.
Več boste izvedeli kmalu...
To je to za danes.
++++++++++++++++++++
Vitica