Pilov blogŽivljenski problemi (ker so) 1. del
7
Bu. Verjetno ste že ugotovili, da je to moj prvi blog lol. Spet nov profil, ker sem že tretjič pozabila geslo. Mogoče se vam zdi butasto. Ideja za blog, mislim. In ja, brezveze bo. Ampak vedno več ljudi se sooča s tem. Vsi se, v bistvu. In ker sem jaz pač jaz, rabim sistem za "ventanje". In to je to.
Včeraj sem se pogovarjala s prijateljem, in je omenil kako sovraži sebe. In jaz njemu kako sovražim sebe. In tako pač vse deluje. Zato se mi je zdela primerna tema za zdaj.
To je nekaj normalnega. VSAK je že imel trenutke, ko je hotel biti kdo drug. Vsi vemo, kako je biti sam svoj sovražnik, ker smo. Večinoma se zapremo vase (ah ja, izkušnje), ker imamo občutek, da nihče ne razume. Ampak to je prva stvar, ki se je moramo zavedati. Vsi razumemo (do katere meje je sicer povezano z empatijo/možnostjo vživeti se v druge, ampak vseeno). Največkrat se nočemo pogovarjati, ker se ne počutimo okej deliti svoje občutke. Kar je tudi popolnoma okej, ker ma vsak svoj "coping mechanism", in dokler deluje, ni panike. Ampak kaj, če to ni več vzdržno? Pogovor je rešitev, sure, ampak nekateri se pač ne moremo pripravit do tega.
Vzamimo za primer ta blog. 1. napisan je na najslabši možen način. 2. cmon, komu se da to brat? še meni ne. AMPAK v tem lahko najdemo oporo. V nečem, kjer se počutimo kot da se lahko izražamo (kar me spomni, stvari ne delajte, ker ste dobri v njih, amapk ker v njih uživate). Lhko je risanje, petje, pisanje... Mojemu prej omenjenemu prijatelju pomaga reševanje računov! KARKOLI!
Še enkrat, ker nimam več energije. Vsak je sam svoj sovražnik. Nevede se sabotiramo, sovražimo dele sebe ne da bi jih spremenili, ampak smo pač ljudje! Ljudje nismo ravno nežna, empatije polna vrsta. Nismo okej, ampak med SABO smo okej (ma to smisel???). Moramo razumet, da je lahko za nekoga boleče ko, nevem, polije limonado. Bolečine ne moremo primerjati. In ZATO se počutimo kot da nihče ne razume. Ampak vsi. Na koncu moramo vedno zaupati sebi tho. Ker smo edini, ki bomo tam vedno, ko se potrebujemo. In porabla sem 15 minut da povem to, okej, rekord.
Also, to bom še več pisala, tak da če nočete poslušat o random filozofskih temah, napišite v komentarje svoje random probleme<3
*i*disclaimer: okej ni moja najljubša beseda*i*
Včeraj sem se pogovarjala s prijateljem, in je omenil kako sovraži sebe. In jaz njemu kako sovražim sebe. In tako pač vse deluje. Zato se mi je zdela primerna tema za zdaj.
To je nekaj normalnega. VSAK je že imel trenutke, ko je hotel biti kdo drug. Vsi vemo, kako je biti sam svoj sovražnik, ker smo. Večinoma se zapremo vase (ah ja, izkušnje), ker imamo občutek, da nihče ne razume. Ampak to je prva stvar, ki se je moramo zavedati. Vsi razumemo (do katere meje je sicer povezano z empatijo/možnostjo vživeti se v druge, ampak vseeno). Največkrat se nočemo pogovarjati, ker se ne počutimo okej deliti svoje občutke. Kar je tudi popolnoma okej, ker ma vsak svoj "coping mechanism", in dokler deluje, ni panike. Ampak kaj, če to ni več vzdržno? Pogovor je rešitev, sure, ampak nekateri se pač ne moremo pripravit do tega.
Vzamimo za primer ta blog. 1. napisan je na najslabši možen način. 2. cmon, komu se da to brat? še meni ne. AMPAK v tem lahko najdemo oporo. V nečem, kjer se počutimo kot da se lahko izražamo (kar me spomni, stvari ne delajte, ker ste dobri v njih, amapk ker v njih uživate). Lhko je risanje, petje, pisanje... Mojemu prej omenjenemu prijatelju pomaga reševanje računov! KARKOLI!
Še enkrat, ker nimam več energije. Vsak je sam svoj sovražnik. Nevede se sabotiramo, sovražimo dele sebe ne da bi jih spremenili, ampak smo pač ljudje! Ljudje nismo ravno nežna, empatije polna vrsta. Nismo okej, ampak med SABO smo okej (ma to smisel???). Moramo razumet, da je lahko za nekoga boleče ko, nevem, polije limonado. Bolečine ne moremo primerjati. In ZATO se počutimo kot da nihče ne razume. Ampak vsi. Na koncu moramo vedno zaupati sebi tho. Ker smo edini, ki bomo tam vedno, ko se potrebujemo. In porabla sem 15 minut da povem to, okej, rekord.
Also, to bom še več pisala, tak da če nočete poslušat o random filozofskih temah, napišite v komentarje svoje random probleme<3
*i*disclaimer: okej ni moja najljubša beseda*i*
Moj odgovor:
Nesreča
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Starši
Zdravo! Jaz imam probleme z družino. Če mogoče veste, kako se to lahko spremeni, mi prosim napišite, saj sem že res obupana.
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(179)
Srednje.
(132)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
UUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUU!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes
