hej!
uzivajte se zadnji dan sole tisti, ki ga imate danes :) jaz pa se vracam z novim delom. se opravicujem, ce je dolg :)
lepo se imejte!
***************************
*b*2. poglavje: Občutki*b*

"Čakaj, kaj?!" nejeverno izbruhne Clara. "Povabil te je na kavo?"
Nasmehnem se, in delam kot da mi je neprijetno, saj nočem pokazati mojih rastočih čustev.
"Očitno," rečem in se zazrem v drevesa v daljavi.
S Claro se sprehajava blizu Sharpbladejevega posestva, da bi si ga pobližje ogledali. Seveda se pretvarjava, da sva nedolžni mimoidoči dami.
Clara zavzdihne in si popravi temne rjave lase za ušesa. Svetlo vijolično torbico, ki se ujema z njeno obleko, prime v eno roko, z drugo pa prime mojo desno.
"Glej," mi začne prigovarjati. "Veš, da ne maram Zacharyja, ampak te bom podpirala. Vidim, da tudi ti nisi precej navdušena nad tem, ampak... Za božjo voljo, to je ena najbogatejših in najprestižnejših družin!"
Pogledam njeno roko na moji orokavičeni podlakti in potemše njene oči, enakega odtenka kot moje.
"Hvala ti," nežno odgovorim. "Vendar sem vseeno živčna. Srečanje je že jutri! Sploh nevem, kaj naj oblečem. Ne morem imeti preproste obleke kot je ta, mora biti prestižnejša..."
Nejevoljno se ozrem dol po svoji svetlo rožnati obleki z drobnim potiskom cvetlic. Poravnam si bele rokavičke kot da bi Zachary lahko zdaj zdaj prišel mimo.
*i*Saj tudi če bi,*i* se opomnem, *i*kaj bi bilo to kaj takega?*i*
"Prepričana sem, da ti bo Mary že našla kaj," me poskuša pomiriti Clara.
"Upam," namrščeno rečem, še vedno strmeč v svojo obleko. Globoko vdihnem in nato dvignem glavo. Pogledam po pokrajini in se šele zdaj zavem, kako velika je pravzaprav njihova posest. Stoji ob poti parka, in zagotovo pritegne veliko pozornosti. Ozrem se k poti, lepa zelena drevesa dodajo parku čar. Eden od oskrbovalcev ravno barva eno od lepo izrezljanih klopi ki stoji ob brezi. Po poti pa se pelje lepa kočija, ki jo vlečeta dva bela konja.
"O, ne," tiho zamrmra Clara. "To je moja kočija."
Namrščim se in jo pogledam.
"Kaj?"
Iz kočije z vijoličnimi zavesami izstopi služabnik ter se z togo držo napoti do najudveh.
"Miss Titantoe," reče Clari. "Vaša mati nas je poslala po vas. Želi vas doma."
Clara se niti ne trudi prikriti mrščenja.
"Zakaj?" vpraša.
"Razloga nam ni želela sporočiti, miss."
Clara prhne nad nesposobnostjo služabnika, a se vseeno poslovi in odide do kočije.
In tako ostanem sama. Izgleda da bom morala peš do doma. Saj ni daleč, na srečo.
Odpravim se po poti navzdol in voham opojne vonnjave z vrta Sharpbladejevih. Obisk je že jutri, in skoraj vidim se , kako v lepi obleki stopam skozi umetelno izrezljana dvokrilna vrata.
Ozrem se nazaj, da bi še enkrat pogledala vrata, a takrat vidim, da se mi nekdo približuje. Seveda je Zachary.
Zasukam se na petah, in ga malce bolj strožje, kot bi bilo potrebno pogledam. Rahlo se priklonim.
"Pozdravljeni," brezbarvno rečem. Po najboljših močeh se trudim prikriti čustva, ki se mi zadnje dni odvijajo v glavi.
Zachary se nasmehne in pozlate na njegovem fraku se medlo zasvetlikajo v dopoldanskem soncu. Tudi on pokima z glavo ter mi odzdravi.
"Le kaj počne dama, kot si ti sama tu zunaj brez spremstva?" vpraša.
"Saj nisem brez spremstva," hitro odgovorim. Obrnem se proti domu in začnem hoditi. Zachary mi sledi. "Moja kočija je na poti," se še zlažem.
"Ah, daj no," se zabava, ko me dohiti. "Saj vem, da živiš blizu in da kočija nima razloga da bi prišla pote.
Besno ga pogledam, ker mi je pokvaril izgovor.
Zachary ignorira moje besnenje in se zazre v nebo. Tako kot njegova obleka se v soncu svetlikajo tudi njegovi zlatkasto rjavi lasje. Skoraj za celo glavo je višji od mene.
"No, bom jaz tvoje spremstvo," veselo reče.
Zavzdihnem, saj nimam izbire.
"Veš, pričakujem nazaj moji dve knjigi," mu rečem po kratkem premoru. Mladenič si je namreč nekaj časa nazaj od mene sposodil dve knjigi, ki mi jih še zdaj ni vrnil. In vem, da on ni počasen bralec.
"Saj boš dobila," reče, in opusti vikanje. Imam zoprn obutek, da knjig ne bom videla še lep čas.
"Prosim," rečem potrpežljivo, "te dve knjigi sta med mojimi ljubšimi."
"Če te ne moti, bi si sposodil še eno."
Prime me da bi ga mahnila, kot me je prijelo na predstavitvi, vendar si ne morem zapacati ugleda. Namesto tega sem tiho.
"Zdi se mi, da dobro veš za moje povabilo," navrže in me pogleda s tistimi svojimi sivo modrimi očmi.
Nothe zarijem v svoje dlani, da se ne hzačnem tresti od živčnosti.
"Seveda vem," rečem, kar se le da sproščeno. Gledam dol v svoje balerinke in pomislim, da bi morda morala nositi čevlje s peto. Saj sem že tako ali tako majhna.
"In? Si ga sprejela?"
"Seveda. Precej sem počaščena."
"Res? Ponavadi me gledaš kot da mi nekaj zameriš."
Privzdignem obrvi vendar ga vseeno ne pogledam. Začutim njegov pogled na sebi in se zavem, da se morda res tako obnašam. Morda res majčkeno pretiravam. Ampak to je zato, ker želim skriti svoje občutke.
"Hm," zamrmram. "Se oporavičujem, če je tako izpadlo. Do tebe nimam nobene zamere."
Končno se ozrem gor v njegovi obraz, in opazim, da se je nasmehnil.
Prav tako tudi opazim, da sva že zelo blizu moje hiše.
"Glej no," reče z narejeno presenečenostjo. "Kaj ni to tvoj dom?" vpraša in me pogleda.
Zastrmim se v lepo veliko hišo z majhnim vrtičkom ob vhodu, kjer se bohotijo čudovite rožnate vrtnice.
"Da," potrdim.
"No, potem se vidiva jutri. Lepo se imejte, gospodična."
Kot v pozdrav mi položi roko na ramo in se s tem posledično dotakne malo moje kože. Srce mi začne biti hitreje, a dotik je prijeten.
Živčno se nasmehnem.
"Lord," rečem. "To je nespodobno. Nisem tvoja žena, če te kdo vidi... No, nevem če bi bil zadovoljen."
To povem na kar se da vljuden način. Saj nimam nič proti njegovemu dotiku. Vendar takšna so pravila družbe.
Zachary se le nagajivo nasmehne in spet mu zažarijo oči.
"Vem," reče. In odide.
Zmedeno se obrnem proti vratom in služabnik mi jih odpre... Služabnik! On je videl najin dotik! Komaj se zadržim na ne začnem panično mahati z rokami, saj me še vedno lahko opazuje služničad in hišno osebje v preddverju.
*i*Saj ne bodo povedali mami ali komu,*i* si dopovedujem. *i*Osebje opravlja le med sabo.*i*
Odpravim se po stopnicah v svojo sobo kjer se vsedem na okensko polico. Gledam ven na lepa zelena drevesa, vrtnarje, ki urejajo naš vrt, moške, ki jezdijo mimo na svojih konjih. Kolena potegnem k sebi, in ni mi mar, če sedim kot dama ali ne. Naslonim glavo na okenski okvir in s med prsti svaljkam čipko zaves.
In tako do večera razmišljam o presnetem jutrijšnjem dnevu.

"Tako!" končno reče Mary. "Vam je po godu, miss?"
Pogledam na svojo rožnato obleko (mama in Mary sta menili, da moram ostati pri družinskih barvah), ki ima na zgornjem delu izvezene cvetlice in metulje, ki se prelijejo v enobarvno dolgo krilo. Ob robu krila so izvezene še ene cvetlice, da izgleda kot da rastejo iz tal, gor po moji obleki. Da doda obleki blišč je vzrocem dodana zlata nit, za katero se mi zdi, da dokazuje moje spoštovanje do Zacharyjeve družine, saj je njihova barva zlata. Namenoma sem izbrala obleko z dekoltejem, da bi morda pritegnila Zacharyjevo pozornost, čeprav vem, da to ni najspodobnejši način zapeljevanja.
"Popolno," rečem in se nasmehnem v ogledalu. Lase imam spete le delno, da mi mehki kodri padajo na hrbet, zgoraj pa imam lase okrašene z majhnimi rožicami, ki se ujemajo z obleko.
"To," začne mama, ki sedi na robu moje postelje, že urejena in oblečena, "je prvi pomemben dogodek od tvojega vstopa v visoko družbo. Ne bom te vedno spremljala, a danes je prvič in poleg tega so me tudi povabili."
Elegantno se obrnem na stolu in mami namenim pomirjajoč pogled. Nekako imam občutek, da je tudi ona živčna.
"Mama, vse bo vredu."
"Upam, da res. Od tega obiska imaš lahko veliko."
To vem. To vem. Vem, da Zachary nebi kar tako povabil dekleta na obisk. Čeprav, glede na to, da je malo razvratniški... Videla sem ga đe zapeljevati druga dekleta, vendar imam občutek, da je pri meni drugače.
*i*Kako si samovšečna,*i* očitajoče pomislim. *i*Ponos te lahko uniči.*i*
"Kočija je pripravljena," najavi eden od služabnikov, ki se pojavi pri vratih.
Čeprav Sharpbladejevi živijo blizu, vseeno vzameva kočijo, saj nočeva, da nama veter uniči pričesko in umazana pot zamaže obleko in čevlje.
V kočiji sem večinoma tiho, čeprav vidim, da zdaj mama meni pošilja pomirjajoče poglede. V odgovor se ji le nasmehnem, a s tem ji povem veliko.
*i*Hvala, ker me danes sprmeljaš. Hvala ker me pomirjaš. Živčna sem, vendar upam, da bo uspešno. Veselim se.*i*
Končno prispemo do njihovega dvorca in Sharpbladejev služabnik nama odpre velika dvokrilna vrata.
Skoraj mi vzame sapo, ko vidim prestižno notranjost. Vse je v beli in zlati, ki se mimogrede, čudovito podata skupaj. Zloščen parket se sveti v svetlobi, ki lije skozi velika okna, nasproti od vhoda pa se bohoti veliko stopnišče z umetelno ograjo. Prostor je okrašen z čudovitim cvetjem v svetlih barvah, zaradi katerega preddverje preveva čudovit vonj. Na stropu visi orjaški lestenec, ki sicer nima prižganih sveč, vendar vseeno pritegne pozornost.
Do naju prihiti ena od hišnih oskrbnic, in naju popelje po stopnišču.
***********************************************