Pisalnica
hello, kako smo?
moram reci, da bi se zdajle rabila uciti slovo pa se glasbo, ker pisemo in sprasuje..:sob::sob: ampak se mi ne da in sem se parkirala na postlo z m&msi in se odlocla da napisem tole nadaljevanje! torej, udobno se namestite, saj bo tole pomojem kar dolg del!:hugging:
_______________________
*b*Cetrtek, cetrti dan na taboru*b*
torej, zjutraj smo vstali in imeli zajtrk ter anglescino, nic posebnega se ni zgodilo, med odmorom smo malo igrali odbojko. potem popoldne pa smo delali nekaksne spominke, ni to jih je delala vecina, nekateri pa nismo, ker ni bilo obezno. rekla sem si: "ahh, kaj ti pa bo en spominek, raje delaj prave spomine!" in tako je bilo. med tem ko so dajali navodila sem ga opazovala, in upala sem da tudi on razmislja isto kot jaz. seveda je, tudi on je raje delal prave spomine. sli smo igrat odbojko v krogu, in nekako se je zmeraj znasel v krogu zraven mene. to smo poceli se do vecerje (se mi zdi). pred vecerjo sva se zmenila da se dobimo zunaj in nadaljujemo z odbojko. v sobi sem rekla da grem ven, drugim se ni dalo in so rekle da pridejo pozneje. z mano je sla le ena, najmlajsa od vseh. potem je prisel ziga in igrali smo se odbojko. dobsedno smo cel teden igrali samo odbojko. tista punca je rekla, da je dobila trsko in je sla notri da ji jo dajo ven. rekla je da se bo vrnila. z zigatom sva se vsedla na ograjo in se malo pogovarjala. ugotovila sva, da oba trenirava karate in to celo v istem klubu (samo imamo vec idk podklubov iz razlocnih krajev, on v svojem jaz v svojem). ugotovila sva da zato poznava kar nekaj skupnih oseb! bila sem cisto iz sebe. pac wow! povedal mi je tudi, da igra violino. spomnim se, kako mi je rekel (on ma ful rad odbojko) da zeli mamo prepricat da bi lahko treniral odbojko ampak je njegova mami rekla da ga skrbi, da bi si pri odbojki poskodoval prste in ne bi mogel igrati violine. on je rekel da njega skrbi da bi si pri violini poskodoval prste in ne bi mogel igrati odbojke. tako sva se pogovarjala ze dolgo casa, nimam pojma koliko casa sva sedela tam, samo opazila sva da se je kar naenkrat zacelo temniti. tiste punce iskreno sploh nisem kaj dosti pogresala, saj sva se imela super, vseeno pa sva se sprasevala kje hodi.
"punca me je pred kratkim pustila." mi je rekel. i was like: wait what?? what should i say?? nisem vedla kako nej reactam, rekla sem zal mi je. spet sem bila kot zadeta, sploh se nisem zavedala casa ki je pretekel. dokoncno se je stemnilo in odpravila sva se notri. splezala sva cez okno, v galvni prostor in tam smo imeli spet zabavo, tokrat sicer zato, ker je bil zadnji vecer. bila sva ze zmenjena da ponoviva vcerajanji vecer. ko sva zlezla skozi okno so rekli, da so naju pogresali. ugotovila sva, da sva zamudila cas za telefone (na dan smo lahko imeli sam 30 min telefon, in sicer enkrat zvecer ko so nam ga dali). bilo je noro ampak bilo mi je vseeno. imela sva bolsi cas skupaj. notri sva se spet igrala tisto kot vceraj. pili smo kokakolo. spet so se ponovila custva od vceraj, bilo je kot da sva sama in da ni nikogar tukaj okoli, vesolje je najino! cas je tekel mimo ceprav se ga nisem zavedala. ura je bila 1 2 3 polnoc in spet so nas nagnali v sobe. pocutila sem se kot pijana, po stopnicah gor me je kar zanasalo (se dobro, da je ziga ze odsel in me ni gledal XD). ko sm prisla k puncam, sem ugotovila, da nisem edina "pijana". tudi ostale so bile pijane, ko sem prisla so se mi zacele smejati v glavo, prvo sm jih postrani gledala, kaj jim pa je, vendar sem bila kmalu tudi jaz na istem. smejale smo se vsemu, umirale smo, cisto vseeeee je bilo smesno! sklenile smo, da je en od ucitlov v kokakolo zamesal nekaj cudnega, ker smo se tako smejale! rekla sem jim, da jim moram nekaj povedati.
"ziga mi je povedal da ga je punca pred kratkim pustila" (nevem zakaj tocno, ne spomnim se kaj tocno je bilo ampak na zacetku tabora je ziga veljal za zalostnega fanta ali nekaj taksnega). in ne boste verjeli, kaksen ucinek je ta poved pustila! punce so se zacele jokati. mogoce se slisi cudno, ampak takrat so bile res skrajnosti custev, in to vseh, tudi sama sem bila v vrtincu custev. rekle so, da je zelo lepo, da je v meni nasel osebo ki ji lahko zaupa in da bi mogla biti ponosna nase. vprasale so me, ce mi je ziga vsec. rekla sem... ne. vem, zdaj to besedo tako obzalujem, res so bile super punce, resss fajn ampak mislila sem da se najina skupnanpot z jutrisnjim dnevom koncuje. povedala sem jim tudi koliko skupnih ljudi poznava in vse. klepetale smo se dolgo v noc. rekle so, da bi mu mogla reci za fonsko. strinjala sem se z njimi ampak nisem vedela, ce mi bo uspelo. seveda nismo cel vecer samo jokale, potem smo se tudi smejale in si pripovedovale
zgodbe, ki so se nam zgodile. spat smo sle zelo pozno, okoli 4 zjutraj.
preden sem zaspala sem bila spet polna custev, tokrat res mesanih. bila sem vesela, navdusena, malo tudi zalostna da se ta tabor, ki je bil tako superrrr koncuje.
*ko sva sedela na tisti zabavi cisto sama in sem rekla, da se mi je zdelo kot da sva sama na tem svetu... no, ena res dobra prijateljica iz tega tabora, edina s katero sva ostali v stiku mi je zelo dolgo casa po tem povedala, da sva res izgledala kot da sva v drugem vesolju, da so naju vsi gledali in da so kar srcki leteli od naju. povedala je tudi, da so one medtem umirale od smeha in da je bil najvecji izziv pridet po stopnicah ker so se tako zelo smejale. v tisti cocacoli je res moglo nekaj biti:wink:
_________________
kako vam je bilo??
uff, prislo je kar dolgo:sweat_smile: se opravicujem, zelo sem se vzivela v zgodbo...
moram reci, da bi se zdajle rabila uciti slovo pa se glasbo, ker pisemo in sprasuje..:sob::sob: ampak se mi ne da in sem se parkirala na postlo z m&msi in se odlocla da napisem tole nadaljevanje! torej, udobno se namestite, saj bo tole pomojem kar dolg del!:hugging:
_______________________
*b*Cetrtek, cetrti dan na taboru*b*
torej, zjutraj smo vstali in imeli zajtrk ter anglescino, nic posebnega se ni zgodilo, med odmorom smo malo igrali odbojko. potem popoldne pa smo delali nekaksne spominke, ni to jih je delala vecina, nekateri pa nismo, ker ni bilo obezno. rekla sem si: "ahh, kaj ti pa bo en spominek, raje delaj prave spomine!" in tako je bilo. med tem ko so dajali navodila sem ga opazovala, in upala sem da tudi on razmislja isto kot jaz. seveda je, tudi on je raje delal prave spomine. sli smo igrat odbojko v krogu, in nekako se je zmeraj znasel v krogu zraven mene. to smo poceli se do vecerje (se mi zdi). pred vecerjo sva se zmenila da se dobimo zunaj in nadaljujemo z odbojko. v sobi sem rekla da grem ven, drugim se ni dalo in so rekle da pridejo pozneje. z mano je sla le ena, najmlajsa od vseh. potem je prisel ziga in igrali smo se odbojko. dobsedno smo cel teden igrali samo odbojko. tista punca je rekla, da je dobila trsko in je sla notri da ji jo dajo ven. rekla je da se bo vrnila. z zigatom sva se vsedla na ograjo in se malo pogovarjala. ugotovila sva, da oba trenirava karate in to celo v istem klubu (samo imamo vec idk podklubov iz razlocnih krajev, on v svojem jaz v svojem). ugotovila sva da zato poznava kar nekaj skupnih oseb! bila sem cisto iz sebe. pac wow! povedal mi je tudi, da igra violino. spomnim se, kako mi je rekel (on ma ful rad odbojko) da zeli mamo prepricat da bi lahko treniral odbojko ampak je njegova mami rekla da ga skrbi, da bi si pri odbojki poskodoval prste in ne bi mogel igrati violine. on je rekel da njega skrbi da bi si pri violini poskodoval prste in ne bi mogel igrati odbojke. tako sva se pogovarjala ze dolgo casa, nimam pojma koliko casa sva sedela tam, samo opazila sva da se je kar naenkrat zacelo temniti. tiste punce iskreno sploh nisem kaj dosti pogresala, saj sva se imela super, vseeno pa sva se sprasevala kje hodi.
"punca me je pred kratkim pustila." mi je rekel. i was like: wait what?? what should i say?? nisem vedla kako nej reactam, rekla sem zal mi je. spet sem bila kot zadeta, sploh se nisem zavedala casa ki je pretekel. dokoncno se je stemnilo in odpravila sva se notri. splezala sva cez okno, v galvni prostor in tam smo imeli spet zabavo, tokrat sicer zato, ker je bil zadnji vecer. bila sva ze zmenjena da ponoviva vcerajanji vecer. ko sva zlezla skozi okno so rekli, da so naju pogresali. ugotovila sva, da sva zamudila cas za telefone (na dan smo lahko imeli sam 30 min telefon, in sicer enkrat zvecer ko so nam ga dali). bilo je noro ampak bilo mi je vseeno. imela sva bolsi cas skupaj. notri sva se spet igrala tisto kot vceraj. pili smo kokakolo. spet so se ponovila custva od vceraj, bilo je kot da sva sama in da ni nikogar tukaj okoli, vesolje je najino! cas je tekel mimo ceprav se ga nisem zavedala. ura je bila 1 2 3 polnoc in spet so nas nagnali v sobe. pocutila sem se kot pijana, po stopnicah gor me je kar zanasalo (se dobro, da je ziga ze odsel in me ni gledal XD). ko sm prisla k puncam, sem ugotovila, da nisem edina "pijana". tudi ostale so bile pijane, ko sem prisla so se mi zacele smejati v glavo, prvo sm jih postrani gledala, kaj jim pa je, vendar sem bila kmalu tudi jaz na istem. smejale smo se vsemu, umirale smo, cisto vseeeee je bilo smesno! sklenile smo, da je en od ucitlov v kokakolo zamesal nekaj cudnega, ker smo se tako smejale! rekla sem jim, da jim moram nekaj povedati.
"ziga mi je povedal da ga je punca pred kratkim pustila" (nevem zakaj tocno, ne spomnim se kaj tocno je bilo ampak na zacetku tabora je ziga veljal za zalostnega fanta ali nekaj taksnega). in ne boste verjeli, kaksen ucinek je ta poved pustila! punce so se zacele jokati. mogoce se slisi cudno, ampak takrat so bile res skrajnosti custev, in to vseh, tudi sama sem bila v vrtincu custev. rekle so, da je zelo lepo, da je v meni nasel osebo ki ji lahko zaupa in da bi mogla biti ponosna nase. vprasale so me, ce mi je ziga vsec. rekla sem... ne. vem, zdaj to besedo tako obzalujem, res so bile super punce, resss fajn ampak mislila sem da se najina skupnanpot z jutrisnjim dnevom koncuje. povedala sem jim tudi koliko skupnih ljudi poznava in vse. klepetale smo se dolgo v noc. rekle so, da bi mu mogla reci za fonsko. strinjala sem se z njimi ampak nisem vedela, ce mi bo uspelo. seveda nismo cel vecer samo jokale, potem smo se tudi smejale in si pripovedovale
zgodbe, ki so se nam zgodile. spat smo sle zelo pozno, okoli 4 zjutraj.
preden sem zaspala sem bila spet polna custev, tokrat res mesanih. bila sem vesela, navdusena, malo tudi zalostna da se ta tabor, ki je bil tako superrrr koncuje.
*ko sva sedela na tisti zabavi cisto sama in sem rekla, da se mi je zdelo kot da sva sama na tem svetu... no, ena res dobra prijateljica iz tega tabora, edina s katero sva ostali v stiku mi je zelo dolgo casa po tem povedala, da sva res izgledala kot da sva v drugem vesolju, da so naju vsi gledali in da so kar srcki leteli od naju. povedala je tudi, da so one medtem umirale od smeha in da je bil najvecji izziv pridet po stopnicah ker so se tako zelo smejale. v tisti cocacoli je res moglo nekaj biti:wink:
_________________
kako vam je bilo??
uff, prislo je kar dolgo:sweat_smile: se opravicujem, zelo sem se vzivela v zgodbo...
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
aja sorci tole je tut tretji del, ponesrec sm dvakrat kliknila objavi:sob::sob:
1
Moj odgovor:
Vadduajdu
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatlska dilema
torj jst že od majhnega poznam to eno punco ker ma moje sosede za stare starše+je moja sorodnica. no kot mala je meni šla ona na živce in sem se smao delala da sem z njo prijateljica (pač kk otročje) to pa tudi zato ker je bla bolj podivjana in malo kao troublemaker. ampak js sem se znjo vseeno tak skori vsak vikend z njo družla in pol v zadnih letih se je tudi "poboljšala" in sva se recimo da bl razumeli. ta punca pa je tudi 2 let mlajša od mene in je ponavadi kr otročja oz kaj hočem povedat da še ne razmišlja lih zrelo (no sej kot da jaz pa). no in te stvari mene motjo in že iz otroštva je ona hotla čustveno manipulirat npr. "če to narediš ne bova več prjatlci" ampak meni je blo vseeno ker me je malo bolel k za njo (pač takrat itak nisem hotla bit njena prjatlca). ona se je pa tudi vedno hotla z mano družit in je s tem bla tud ful vsijliva (pa ko sem ji rekla da mam dovolj al pa ji poskusla namignit je še ona kr vztrajala) in js ji itak nisem mogla kr rečt da mi ni za druženje tak da sem se včasih lagala da mam opravke al pa sem ji med druženjem kr mal zbežala 🫣
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Glasujem za Primeri Scotland Yarda a baletgirl. ...
Glasujem za Primeri Scotland Yarda, administracijo33 ...
