Ko sem zaslišala zvonec. "O ne. Ne, ne, ne" naslednjo uro sem imela matematiko in učiteljica je maskota šole. Vsi učenci jo poznajo, najbolj grozno, tečno učiteljico. Hitro sem si obrisala solze in stekla iz WC-ja. Zamudila sem malo, a ravno dovolj, da sem bila nadrta. Nisem zdržala več, moje oči so postale Niagarski slapovi. Obrnila sem se in stekla iz učilnice. Odločila sem se, da ofidem kar domov. Čez čas sem začela hoditi hitro hojo in se umirila. A ravno v tistem trenutku zaslišim za sabo glas podravnateljice " Karla, je vse v redu". Še izrem se ne, samo stečem do garderobe, se ekspresno preobujem, in šprintam do doma. Iz torbe vzamem ključ in odklenem hišo, v tistem trenutku pa mi zazvoni telefon. Odprem drugi žep in ugotovim kdo me kliče...