...Mlajdih. Zanimalo nas je, ali so za sabo pustili še kakšne sledi. Šle smo v tisto gledališče za turiste in si ga podrobneje ogledale. Nič. Zrinile smo se skozi vrsto in šle do odra, kamor je sicer prepovedano. Spet nič. Vrnile smo se v park. Naše mesto je veliko, zato so nam pred nekaj leti zdradili podzemno železnico. Če bi šle do kapelce peš, bi potrebovale 2 uri, pa smo šle s podzemno železnico in nam je vzelo 4 minute. Prišle smo do kapelce. Kapelca leži na majhnem griču. do nje lahko pridež po pešpoti, ki traja 2 uri ali pa plezaš po strmem pobočju 20 minut. Šle smo raje plezat, čeprav je bila ta odločitev tvegana nam ni preostalo nič hitrejšega kot to. Plezale smo. Bilo je zelo težko in počasi nam je postalo malo žal da smo se za to odločile. Sčasoma smo ugotovile da napredujemo prepočasi in smo zavile na bližnico, ki ni bila za plezanje. Odločitev za to je bila prava, saj smo neopremljene neprimerno obute in nepripravljene. Šle smo po poti, ves čas je pot zavijala ostro desno. Ob poti so rasle smreke in najrazličnejši grmi, naletele smo na gada. Ker pa je Linda na njihove ugrize močno alergična naju je prosila, da se obrnemo in gremo nazaj, ker pa nobena ni hotela plezati ga je Anna pogumno pohodila. Šle smo naprej, dokler ni Linda zakričala kajti videla je gnezdo gadov. Pomirili sva jo in šle smo previdno mimo, Linda je bila zelo prestrašena. Ko smo prišle do skalovja z jeklenico smo takoj ugotovile, da smo hodile v krogu. Ves čas smo se vrtele okoli griča. Obrnila sem se. ,,Kje je Linda?!˝ sem rekla vsa prestrašena. ,,Kaj če jo ugrizne kakšen gad?˝ je bila vsa zgrožena Anna.