Zbudila sem se čez 45 minut. Še vedno sem ležala na istem mestu. Želela sem pogledat kaj je na vrhu tiste luknje, zato se nisem obotavljala in stekla proti vodi. Noge sem dvigovala visoko. Ko sem bila že do polovica v vodi sem se vrgla naprej, tako da sem imela roke pred glavo. Telo mi je v vodi vijugalo, da sem lahko plavala proti luknji.

Spet sem ponovila dejanja prejšnjega poizkusa, samo da sem sedaj imela več zraka. Plezala sem že kakšni dve minuti. Res se mi je zdelo ogromno, da sem tako dolgo držala dih. Po še pol minute, sem bila že čisto blizu dnevni svetlobi. Naslednjih 10 sekund sem gledala kako so mimo mene plavale pisane ribe in zraven plezala. Kar naenkrat sem prišla do zraka. Oči sem zaprla ter se potegnila iz luknje. Ulegla sem se na hrbet in si odpočila. Ko sem končno prišla do sape sem šele ugotovila kje sem. Sedela sem v jami za slapom. Bilo je veličastno. Želela sem si da bi bil Brian v tem trenutku tu. Stopila sem do slapu in pogledala skozi luknjo med slapom in steno. Tam je stal Brian in strmel v vodo.
»Živijo! Kako si kaj?« sem zavpila skozi hrup slapu. Brian je zmedeno gledal po skalovju slapu. Bila sem odločena da moram to narediti. Roke sem spet stegnila nad glavo in kot kača čofnila v vodo. Seveda sem vmes tudi skočila ampak je bilo tako hitro kot da se sploh ni zgodilo odplavala sem na kopno. Brian se je tako čudil mojim sposobnostim, da sploh ni mogel izustiti niti ene črke.
»So že minile 3 ure?« sem ga vprašala med brisanjem las.
»Ne. Še 30 minut je ampak lahko greva prej če hočeš« mi je kratko odgovoril.
»Saj, si moram še posušiti lase. To bo trajalo 15 minut brez sušilca za lase.« sem mu povedala in si naprej drgnila lase.

»Zdravo gospa učiteljica!« sva z Brianom istočasno rekla ko sva vstopila v prazen razred.
»Pozdravljena! Anna pridi sem.« stopila sem do učiteljice, ki mi je v roke pritisnila listek in rekla
»Tole daj staršem. Do jutri naj to podpišejo in ti mi boš to prinesla nazaj. Prav?« pokimala sem ter šla nazaj do svoje klopi. V razred je vstopila Kayla. Ko je prišla mimo mene je tiho rekla:
»Za to boš še pa plačala.« tudi potem je med poukom ves čas buljila vame kakor da bi jaz nekoga ubila. Najbrž sem ubila njen ponos.

Po uri likovne pri kateri smo morali narisati kaj smo počeli na športnem dnevu, sem odšla na stranišče. Ko sem prišla iz kabine, sem pred sabo zagledala Kaylo, ki je v roki držala mojo torbo. Pogledala sem v njeno drugo roko. V njej je držala moj črni dnevnik.
»Ne boš!« sem zavpila.
»Sem že. Kako luštno. Čudno, da mi nisi povedala, da veš zame in za Kristjana.« se je zlobno nasmehnila. »Zdaj pa imam še nekaj za opraviti s tvojo ogabno črno torbo.« ozrla sem se na njen hrbet. Na njeni rami je visela roza torba z bleščicami in barbikami.
»Kaj pa praviš na tvojo torbo? Kakor se spomnim si v vrtcu ves čas imela to torbo.« sem jo opomnila. Ozrla se je na svoj hrbet in si torbo popravila tako da se je ni več videlo. Stopila je do kabine poleg tiste v kateri sem potrebo opravila jaz. Roko v kateri je držala torbo je iztegnila proti stranišču. Bila sem pametna in sem pravzaprav zjutraj doma vzela športni nahrbtnik in sem notri vrgla dnevnik, en svinčnik in rezervna oblačila. Vse kar si bo Kayla počasi prislužila bo to da bo bila izključena iz šole. Pogledala sem jo naravnost v oči.
»Kar daj če upaš« sem rekla…

»Ne vržem je v stranišče, če boš zmagala v… … plavanju!« se je pohvalila, brez da bi se pozanimala kako dobra sem.
»Prav. Pakt sklenjen.« sem proti Kayli iztegnila roko. Tudi ona je svojo počasi in prestrašeno iztegnila proti moji.
»Danes ob treh na bazenih.« je določila čas in kraj.
»Zmenjeno.« sem potrdila njeno idejo. Takoj ko sem se prebila iz stranišča sem dobro novico povedala Brianu. Zmenili sva se tudi da če jaz zmagam bova učiteljici povedali glede torbe.

Ura je 14.30. Ravno se odpravljam do bazenov. Moji mami sem rekla, da grem na sprehod, zato moram pohiteti.
»Živijo Kayla!« rečem ko vstopim v prostor s kabinami za oblačenje. Stopim do najbližje kabine ter se tam preoblečem v moje črne kopalke. Kape ne potrebujem. Stopim iz kabine in zagledam Kaylo, ki zgleda nekako takole: roza kopalke, roza plavalna kapa, roza plavalna očala in roza plavutke. Ne vem zakaj tukaj nosi plavutke. Predlagala bom, da se pomeriva v več kategorijah. Npr.: zadrževanje sape, hitrostno plavanje…
»Anna. Kot si predlagala bova imeli več kategorij. Najprej hitrostno plavanje.« je povedala ter stopila na rob bazena. Tudi jaz sem stopila na rob bazena. Roke sem stegnila nad glavo in rekla
»Na tri, štiri, zdaj. Prav?« Kayla je pokimala. Nato sem nadaljevala. »Tri štiri zdaj!« naenkrat sva skočili v vodo. Z rokami sem risala velike kroge. Na vsake toliko časa sem glavo nagnila na stran in zadihala. Ko sem prišla do stene sem se od nje odrinila, se zavrtela in odplavala nazaj. V tej kategoriji je zmagala Kayla, saj je že dolgo delala na hitrostnem plavanju. Naslednja kategorija je bila zadrževanje diha. Vdihnila sem, izdihnila, ter se spustila proti dnu bazena. Gledala sem Kaylo, ki se je noro trudila da bi prišla do rešetk na dnu bazena, da bi se lahko prijela. Jaz sem se usedla po turško in zaprla oči. Meditirala sem. To je bil moj čas, ko sem lahko bila v miru in tišini vode. Šele zdaj sem dojela, da sem končno našla nekaj kar me veseli. Po dveh minutah, sem počasi odprla oči in se odločila še za malo plavanja. Odplavala sem na drugo stran bazena in nazaj. Nato sem se spet usedla na tla in dih držala še eno minuto. Nato mi je postalo dolg čas. Želela sem poizkusiti nekaj kar še nikoli nisem izvedla. Možgani so mi delali sto na uro. Pogledala sem gor proti Kayli ki je debelo gledala v vodo. Imela sem priložnost da se izkažem. Vstala sem na noge tako da sem bila še vedno cela pod vodo. Naredila sem kolo in potem stojo in šla nazaj v most. Potem sem naredila nekaj neverjetnega. Skoraj nemogočega. Odrinila sem se od tal in se zvila tako da sem imela kolena pri glavi. Pridržala sem si kolena in se zavrtela. Nato sem iztegnila svoje dolge noge. Z nogami sem se spet dotaknila tal. Naredila sem salto! Spet sem se odrinila od tal tako da sem prišla na površje vode.
»Kako si tako dolgo držala dih?« je neučakano Kayla prekinila smrtno tišino, ki je vladala.
»Pač uspelo mi je.« sem ji povedala resnico. »Kaj je naslednja kategorija?«
»Umetnostno plavanje!« si je izmislila.
»Kaj je to?« sem jo butasto vprašala.
»Em… to je da lepo in perfektno skočiš v vodo in potem lepo plavaš proti koncu bazena in narediš perfekten zaključek.« se je izmazala.
»Prav. Jaz bom prva.« sem se oglasila.
»Prav.« me je podprla Kayla ter pokazala proti vodi. Stopila sem do bazena. Odmaknila sem se za tri korake ter se pripravila. Stekla sem do bazena. Skočila sem in v zraku naredila salto. Pristala sem v vodi ter se potopila do tal. Naredila sem deset zaporednih prevalov ter se pri steni bazena ustavila ter v zraku pomahala z rokami. Nato je bila na vrsti Kayla. Skočila je v vodo in…

Ni ji ravno dobro uspelo kar je hotela narediti. Nekako se je zvila in čofnila v vodo. Nato se je nekako zvijala pod vodo, kot, da je to lepo, kar naenkrat pa sem zagledala, da se potaplja na dno bazena. Oči je imela zaprte in usta odprta.
»Oh ne.« sem tiho zašepetala sama pri sebi. Brisačo sem vrgla iz sebe ter skočila v bazen. Plavala sem hitro kot še nikoli. Ko sem prišla do Kayle je ležala na tleh. Hitro sem odplavala čisto do nje, jo dvignila na roke in z njo odplavala nazaj do stopnic bazena. Hitro sem jo položila na tla in zakričala
»Pomoč! Tukaj!« in dvignila roko. K meni je pritekel moški v srednjih letih, verjetno reševalec.
»Prav. Povej kaj se je zgodilo.« me je vprašal ter oživljal Kaylo.
»Em… imeli sva neke razloge da me je izzvala v tekmovanje v plavanju. Ko je skočila v vodo se je nekako zvila in potem je kar omedlela. Potem sem to opazila in šla takoj hitro k njej ter jo prinesla sem.« sem zdrdrala in reševalec je gledal moje ustnice.
»Ti si prava…« je tiho zašepetal, nato pa se zdrznil in nadaljeval z oživljenjem Kayle.
»Kaj ste rekli?« sem se hotela prepričati če sem prav slišala.
»Ah nič. Jutri ob 08.00 pridi sem.« je hitro povedal in v tistem trenutku je Kayla dvignila glavo ter izpljunila nekaj vode. Malo se je je še kašljala, ampak sem si oddahnila, ker je bila živa. Reševalec je potem poklical rešilce (vem malo čudna poved) in kmalu so prišli.
»Ampak zakaj moram iti? Saj sem čisto v redu!« je govorila Kayla a so jo vsi preslišali. Sklanjala se je z nosil in gledala nazaj proti meni, jaz pa sem samo skomignila z rameni. Vrnila sem se v sobo z bazeni in zložila svoje kopalke ter brisačo v nahrbtnik.

Danes je sobota in kakor mi je bilo naročeno se odpravljam na bazene.
»Zdravo!« sem pozdravila istega reševalca. Hitro se je obrnil in me takoj prepoznal.
»O živijo!« je rekel. »Pridi v mojo pisarno.«…

… »No… veš včeraj, ko sem rekel, da si ti prava?« me je vprašal in jaz sem prikimala ter mu podarila obraz, ki je govoril kako-bi-lahko-to-pozabila-? »No… imaš vse potrebne sposobnosti za reševalko iz vode.« je počasi povedal, da se jaz nebi ustrašila ter sklenil roke tako, da je prste na rokah prepletal. »Če seveda želiš,« me je opozoril pred nadaljevanjem »bi lahko poleti šla na izbor ekip in tekmovanje, katera skupina se bo pridružila Reševalskemu centru Malibu za mlade…« je počasi povedal, jaz pa sem izstrelila.
»Ne vem no… moram premisliti…«
»Prav. Odloči se tako, da boš vesela. A vedi, da imaš boljše sposobnosti za to kot jaz.« je povedal in odšel iz pisarne. Obsedela sem v prazni sobi in razmišljala sem. Pobrala sem torbo in odšla domov.
»Mami! Eno novico imam. Danes sem šla na bazene in sem tako dobro plavala, da so me vprašali če bi šla poleti na izbor ekip in tekmovanje katera skupina se bo pridružila reševalnemu centru Malibu za mlade.« sem rekla in strmela v mamo.
»Hm… se bomo potem pogovorili z očetom. Prav? Pojdi v sobo. Nekdo je prišel.« reče in jaz stečem po stopnicah v svojo sobo. V sobi sedi Brian in joče v rokave majice.
»Kaj je?« previdno in sočutno vprašam.
»Rekli so, da se moramo do jutri izseliti iz sirotišnice. Nekateri otroci bodo posvojeni, a na žalost ni dovolj ljudi, ki bi želeli posvojiti otroke.« reče. »In vsi otroci, ki so jih nameravali posvojiti so že posvojeni.« reče in počasi sedem poleg njega.
»Oprosti…« rečem. »Ne joči. Se bo že kdo našel.«


Hejla!
MISLIM, da je tale del malo daljši.
Komentirajte, lajkajte in naročite se!
Byee