Ali ni potovanje v času nevarno? Rekla bi, da je. Ana je brezizrazno stala pred peščeno uro, njen pogled je strmel v prazno. S prsti sem ji tlesknila pred obrazom, otresla je z glavo, kot bi se želela znebiti kakšnih misli.
Pomignila sem z glavo proti peščeni uri: »Torej, kakšen je načrt za izgubljanje v času?«
Nekaj trenutkov je samo butasto strmela vame, potem pa odgovorila: »Ne bova se izgubili, potovanje v preteklosti je veliko lažje kot potovanje po prihodnosti. Samo paziti morava, da ne vplivava na prihodnost. Sva samo gledalki v toku zgodovine.«
Govorila je počasi in umirjeno, njen pogled je bil še vedno meglen. Potem je stegnila dlan proti meni. Iskreno me je zaskrbelo za njeno duševno zdravje, ker tega Ana ne bi nikoli naredila. Vseeno sem prijela za njeno dlan, tako dobrega vira informacij morda ne bom imela nikoli več. Dekle je trdno zatisnilo oči, čelo se ji je nagubalo od napora, zrnca peska v spodnjem delu ure so zlato zasijala. Nato je preprosto vstopila v uro. Znašli sva še sredi peska!? Bilo je kot v puščavi, povsod okoli naju je bil pesek, moram reči, da je notranjost veliko večja kot izgleda. Ana je izpustila mojo roko in jo iztegnila naprej, nato je zamrmral neke besede, ki jih nisem razumela. Prizor bi bil smešen, če ne bi šlo za resno čarovnijo. Če bi mi pred apokalipso nekdo rekel, da bom bila s sovražnico ujeta v peščeni uri, bi ga najbrž odslovila z napotnico za norišnico. Ana je še vedno stala z iztegnjeno dlanjo in tesno zaprtimi očmi. Začelo me je minevali potrpljenje. Takrat sem zaslišala brenčanje, sprva oddaljeno, potem pa vedno bližje. Končno se je pojavil izvor tega čudnega zvoka. Ne iztegnjeni dlani je Ani pristalo drobno zrno peska. Pihnila je vanj, da je odletel z roke. Vendar ni padel na tla. Še preden bi se to lahko zgodilo se je razširil v portal. Obstala sem odprtih ust, naslednji trenutek pa Ana me je povlekla skozenj.
Morala sem nekajkrat pomežikniti, časi, ko so hiše še stale so minili. Praga v srednjem veku. Nisem pričakovala, da me bo kdaj presenetil pogled na…hiše. In ljudi, ljudi nisem videla že res dolgo. Ana se je nemudoma napotila po ulicah, sledila sem ji. Zavila je na stranske poti, hodili sva v vedno bolj odmaknjen del mesta. Tukaj je bilo vzdušje mračno in napeto. Nenadoma se je ustavila pri kletnih vratih ene od hiš. Previdno jih je odprla, notranjost je bila zatemnjena. Ana me je notri povlekla za velik lesen zaboj, od koder sva dobro videli temen prostor. Na sredini je bila velika pravokotna miza. Za njo so se začeli počasi zbirati…vampirji?! Ja, bili so moški in ženske, vsi pa so bili strigoji. Opazila je mnogo podobnosti z Julyo. Osredotočila sem se na dogajanje, vodja je začel z govorom…
»Danes smo se zbrali, da se enkrat za vselej znebimo magične nesnage, ki hodi po tem svetu! Vsi, ki imajo kakršno koli nevampirsko magijo bodo pogubljeni!«
Besede so pospremili odobravajoči vzkliki.
»Okusili bomo njihovo slastno kri, naredili jih bomo takšne kot smo mi, pridružili se bodo naši vojski! Danes, je dan, ko se bomo vrnili in zdrobili mejo, ki nas je držala stran od njih, danes nam bo uspelo!«
Nenadoma je zrak pretrgal krik. Obrnila sem se k Ani, s široko razprtimi očmi in odprtimi usti iz katerih se je izvil zvok je strmela v krvosese. Oni so strmeli nazaj. Vse se je zgodilo v trenutku, odlični strigojski refleksi so poskrbeli, da sva bili takoj prikovani ob tla.
»Poglej, poglej. Plen se je kar sam ponudil na pladnju.« vodja je prikorakal bližje. »Tisto odpeljite, najprej bom poskusil ognjeno.«