Zunaj se je precej shladilo, čeprav listi še niso odpadli z dreves je začelo mrzlo pihati in zaradi nenadnih ploh je bila zemlja blatna. Najin kotiček v češnjevem parku je mirno čakal, da sedeva v senčko drevesnih vej. Čakanje je trajalo predolgo, tišina je bila tako moreča, da sem morala začeti pogovor.
»Torej« naredila sem premor, »ne smeva več stati in čakati kako Julija ruši svet okoli naju. Vedno ona naredi prvo potezo, mi samo sledimo potki, ki jo dela. To se bo spremenilo, naslednjič morava udariti prva.« v meni se je znova vžgala iskra besnega maščevanja, a sem jo hitro pogasila.
»Vivian, se lahko najprej pogovoriva o… Drugih rečeh?« je tiho rekel in zaskrbljeni obraz obrnil k meni.
»Eeee, ja seveda.« debelo sem pogoltnila.
»Kako si storila to?« zdrsnil je prek rane na ramo od katere je ostala le še brazgotina.
»Nimam pojma.« sem iskreno rekla.
»Kako nimaš pojma, za tako početje ga vendar moraš imeti.« njegov glas je bil zaskrbljen.
»Ne. Res ne vem, bila sem…V transu.« ti je bil najboljši približek tistemu stanju v katerem sem bila ob zdravljenju.
»Ampak zdraviti ne znajo niti zdravilniške čarovnice. To ni nekaj naravnega Vivian.«
»Hočeš reči, da sem nora?« iskra besa se je vrnila.
»Ne, seveda ne. Zdi se mi samo, da to kar počneš ni nekaj normalnega…«
»Ravnokar si povedal, da sem nora samo z drugimi besedami!« sem ostro odvrnila, iskra je prerasla v plamenček.
»Nisem mislil tako…«
»Ne zanikaj tistega kar si rekel, če mi imaš kaj za povedati, mi povej to v obraz!« izzivalno sem se postavila predenj.
»Vivi poslušaj, mislim, da bi bilo dobro če bi malce umirila svoja čustva.«
Pogledala sem ga kod bi padel z lune, a glasek v glavi mi je zagotovil, da ima prav. Vdahnila sem zrak in zbistrila misli.
»Ne razumi narobe, ampak tudi to ni najbolj zdravo, morda bi morala iti…« debelo je pogoltnil in zadnjo besedo izrekel zelo previdno »k psihiatru.«
Prhnila sem: »Morda bi ga bolj potreboval ti, ker predlagaš takšne neumnosti.«
»Resno mislim, to ti govorim, ker te nočem gledati take vsak dan. Kriva je magija in ti je zagotovo uporabljaš preveč. Nekaj v tebi je, kar privlači nevarno čarovnijo. Posebna si Vivian in tvoja posebnost te bo morda stala glave.« pogledal me je globoko v oči, njegov vsakdanji humor je zamenjala maska skrbi in strahu.
Bila sem tiho, prav je imel. Moje početje je pretirano. Ampak zakaj, preden sem se srečala s pravo magijo nisem bila takšna. Ta svet je iz mene naredil pošast, nikoli ne bom mogla odkriti kakšna sem v resnici, če se bom izgubljala v norosti.
»Prav imaš.« sem po dolgem premoru odgovorila. »Ampak ne bom šla k psihiatru, enostavno bom nehala izvajati zahtevno magijo.«
»Si prepričana, da boš zmogla, vem kako si povezana s čarovnijo, vidim kako deluje prek tebe. Ko začneš čarati ne moreš nehati.«
»Tokrat bom pač morala!« bila sem prepričana v svoje besede. Skoraj.

V bolnišnični sobi sem morala biti še precej dolgo, lahko sem sicer v spremstvu hodila ven in marsikdo me je obiskal. Keitha so kmalu odslovili in moral se je vrniti k pouku. Večino časa sem bila sama, odkar sem dala obljubo, da ne bom več čarala sem bila žalostna, magija je bila del mene.
Nisem želela samo poležavati, ven pa tudi nisem mogla biti ves čas. Začela sem zahajati v knjižnico, če se nisem mogla boriti z Julyo, bom vsaj izvedela čim več o Strigojih.
Debele in težke knjige so osamljene stale na policah. Vedela sem, da moram najprej malce riti po preteklosti. Izvedeti moram, kaj se je zgodilo z magičnimi bitji in vampirji, sam bog ve kako daleč v magično zgodovino sega naše sovraštvo. Iz police sem potegnila debelo zgodovinsko knjigo. Bila je zaprašena in na straneh je bilo nekaj zmaščenih žužkov. Pisava je bila majčkena in celih 1456 strani je bilo napisano v starinskem jeziku. Preletavala sem jo in iskala poglavje, ki bi ustrezalo tistemu kar iščem. Bila sem tako zatopljena v svoje delo, da sem gladko preslišala korake, ki so se mi približali.
»Če iščeš viharniško revolucijo se nahaja na strani 764. Pogosto jo iščejo.«
Za mano je stala knjižničarka. Imela je očala z debelimi okvirji in pisan šal okoli ramen. Bila je precej nizke postave in temnih las, ki so ji segali do ramen.
»Oh ne, ne iščem tega. Zanima me…« ustavila sem se, saj nisem vedela ali je dobro, da ji zaupam.
»Kaj ljubica, lahko ti pomagam če želiš.«
»No, rada bi izvedela kaj več o zgodovini med vampirji in drugimi magičnimi bitji.«
Knjižničarka ni bila videti presenečena.
»Da, mislim, da bo najbolje, če pokličem tisto deklico iz sobe številka 6. Nazaj v čas zna potovati, to pa je najboljši način za spoznavanje zgodovine.«
Že sem hotela ugovarjati, a je odvihrala iz sobe. Soba številka šest je bila moja soba in nikogar iz tam nisem prav dobro poznala. Nisem jih utegnila spoznati, poleg tega pa je magija stvar posameznika. Lahko sem samo upala, da bo kdo, ki je do mene kolikor toliko usmiljen. Želja se mi ni uresničila, knjižničarka je vsa zadovoljna prišla nazaj in s seboj pripeljala…Ano?! Ob pogledu nanjo bi najraje izginila, stavim, da je enako mislila tudi ona.
Knjižničarka ni opazila napetosti med nama in dobrodušno nadaljevala: »Ana, princesa Vivian bi potrebovala tvojo pomoč, zanima jo Praga v letu 1369, dan ni znan, malce potovanja vama ne bo škodilo.«
»Seveda gospa.« je rekla Ana skozi stisnjene zobe. V očeh ji ni več bliskalo tako kot pri najinem zadnjem srečanju. Videti je bila precej bolj zmedena in zasanjana, tudi ona je imela okoli vratu lep moder šal. Zavrtela se je na petah in šal ji je skoraj zdrsnil na tla, v trenutku si ga je popravila, nisem spregledala kako so se jo tresle roke. Odpravili sva se proti zagrajen koncu knjižnice. Tam je stala ogromna peščena ura, skoznjo pa se je pretakal zlat pesek. Tam je bil shranjen veš čas do zdaj, vsak trenutek, ki se je zgodil je bil v tej peščeni uri