*b*Keith*b*

Vedno več gojencev akademije je odhajalo stran, še sploh plemiči so divje zapuščali šolo in svoje otroke vozili domov. Ko smo izvedeli, da poleg Vivian manjka tudi Ana so sprožili iskalno akcijo. Razbita peščena ura je bila sled, ki vodi v čas in mi nismo imeli pojma kje v milijonih let bi se lahko skrivali. Ana obvladuje čas, ampak se je za enkrat naučila sprehajati samo v preteklosti, to nam je precej pomagalo. Težava je bila tudi v tem, da so čarovnice, ki varujejo čas precej redke, povezati smo se morali vsaj z eno od njih, ki nam bi lahko pomagala oditi v preteklost. Vsako bitje s to močjo je imelo svojo peščeno uro prek katere je lahko potovalo skozi čas. Zdelo se mi je, da vse skupaj poteka veliko predolgo, že samo, da so se povezali z uporabnici časa je trajalo kakšen dan, potem pa še 14 urna vožnja do nje. Seveda mi niso dovolili iti zraven, šli so samo vojaki iz akademije. Odšli so šele dan po izginotju, čeprav so na moč hiteli. Potem sem lahko le upal, da bo vse v redu in se bo Vivian vrnila. No to ni bilo vse kar bi lahko naredil. Sanje. Edini problem je bil, ker moja punca prav nikoli ni spala ali pa je imela zamegljen um. Vse je bilo čudno.
Minila sta že dva dni in ni mi uspelo zvabiti Vivian v sanje. Tudi od skupine ni bilo ničesar slišati. Anini starši so bili histerični in zaradi pogrešane hčerke so zganjali dramo na vsakem koraku, tudi jaz sem jo. Vivian sem pogrešal bolj kot vsi drugi. Po hodnikih sem se vlekel kot duh in pri pouku nisem sodeloval. Med prostim časom sem posedal pod češnjo v parku in trudil priklicati Vivian v sanje. Nikoli ni uspelo. Na živce mi je šlo, ker nisem mogel ničesar storiti, čakanje je bilo neznosno.
Zjutraj četrtega dne sem se odločil iti v knjižnico. Ostanke grozot, ki so se pred dnevi zgodile tukaj so odstranili. Taval sem med policami kot, da bom kaj našel. Misli so mi uhajale k strašnim dogodkom.
»Iskala je začetek sovraštva.« Sofia se je prikazala izza polic.
»Prosim?« sem presenečeno vprašal.
Zavila je z očmi: »Tisti dan je iskala začetek vojne med strigoji in nami, čari. Želela je izvedeti zakaj se sovražimo.«
»Kako ti to veš? Kolikor vem zadnje čase nista bili v kaj prida odnosih.« sem jo pograjal za kar mi je bilo takoj žal saj sem jo več kot očitno prizadel.
»Seveda sta bila vidva v veliko boljših če se ne motim.« mi je takoj vrnila. »Takrat sem bila v knjižnici, še vedno sem bila jezna nanjo, zato se nisem pokazala. Slišala sem nekaj stavkov med knjižničarko in njo vendar nič zanimivega, zato sem tiho odšla. Potem ko sem izvedela za dogodek si nisem želela nič reči, ker nisem hotela, da bi me povezali z umorom. Tako žal mi je, ne krivim je več za…neljube dogodke, za vsem skupaj je nekaj več. Pomagati ji morava!«
»Prav imaš, zagotovo je ostala ujeta v času skupaj z Ano, nekaj se je moralo zgoditi. Takoj bom obvestil mamo. Pridi z mano.« hitro sva zapustila knjižnico.
Sofijina pričanja so se izkazala za resnična, četrti dan jim je uspelo, Vivian in Ana bosta rešeni.

*b*Vivian*b*

K sebi sem prišla na popolnoma drugem kraju. Vse okoli mene je bilo leseno, stene, stolček, mizica, postelja… Na mojo nesrečo ni bilo nobenih oken, ampak samo luči. Vse pohištvo je bilo prikovani ob tla. Sicer se mi ni zdelo najbolj pametno dati ognjene elementarne v sobo od tal do stropa prekrito z lesom. Spomin je skozme šinil kot blisk, nisem elementarna. Ob tem me je zmrazilo. Stopila sem iz postelje, ni se mi vrtelo a še vedno sem bila šibka. Poleg spalnice sem imela še manjšo dnevno sobo, ki je na moje veliko veselje vsebovala televizor. Imela sem tudi kopalnico, bila je veliko boljša kot tista srednjeveška. Vse je kazalo na to, da sem končno v sedanjosti. Dovolila sem si majcen nasmešek v ogledalu. Moj odsev je bil bled in razmršen, z roko sem segla k vratu. Poln je bil grdih modric ob dotiku sem se zdrznila.
Spomin se mi je počasi vračal, misli so mi ušle na akademijo. Kaj je počel Keith? So nas iskali? Kaj je bil tisti napad? Kaj se je zgodilo z Ano? Kje sem? Kdo sem? Zadnje vprašanje me je še posebej begalo. Nisem si mogla zbiti iz glave Julynih besed.
Nenadoma so zaškripala vrata, previdno sem se odpravila v dnevni prostor, tam je stala Ana s pladnjem v rokah.
»Dober tek, zajtrk je tukajle, razen če bi ti bolj prijalo malce sveže krvi, meni bi vsekakor šla v slast tvoja.«