*b*Vivian*b*

Nenadoma so zaškripala vrata, previdno sem se odpravila v dnevni prostor, tam je stala Ana s pladnjem v rokah.
»Dober tek, zajtrk je tukajle, razen če bi ti bolj prijalo malce sveže krvi, meni bi vsekakor šla v slast tvoja.«
Nasmehnila se je bedni šali in razkazala povsem nove podočnike. Res ni bila dobra prijateljica, ampak take usode ji nisem privoščila.
»Kaj se je zgodilo Ana?« glas se mi je lomil od groze.
»Prebudili so me. Spravila sem nas v sedanjost in v zameno so mi ponudili boljše življenje. Biti strigoj je tako čudovito, tudi ti moraš poskusiti.« oči so se ji rdeče pobliskavale. Pladenjček s hrano je odložila na klubsko mizico.
»Ne bo šlo. Zadovoljna sem v vlogi…« želela sem reči, da sem rada elementarna, ampak po novem to nisem več.
Ana mi je namenila zadnji zlovoljen pogled in se odpravila ven. Za seboj je trdno zaklenila vrata. Sama sem se zleknila na kavč in nekaj časa trmasto zrla v hrano, potem me je premagala lakota. Zadnjih nekaj dni sem živela od koščkov kruha in kozarca vode, zato je bil sendvič pravi blagoslov.

*b*Keith*b*
Novica je prišla prej kot se je vojska vrnila. V srednjeveški Pragi so res našli sovražnika, ki pa je bil bistveno hujši kot so sprva menili. Več strigojev se je združilo, da bi ugrabili princeso Vivian, ki naj bi za njih pomenila veliko grožnjo. Vse kar sem izvedel pred prihoda vojakov je bilo, da niso rešili nobene od deklet. Anine starše je novica globoko potrla. Mene seveda tudi, nihče ni vedel za mojo zvezo z Vivian. No, samo Sofia je vedela, ona ima oči na vseh koncih akademije. Ko sem ji želel povedati za slabo novico je bila tako zmedena, da ni razumela niti besede. Prav tako ni bila videti ravno prisebna, če je ne bi poznal bi rekel, da se je napila. Tako iz pogovora ni bilo nič in do prihoda vojske sem moral počakati še nekaj mučnih ur.
Prispeli se šele pozno popoldne. Vedel sem kateri mamini vojakinji lahko zaupam. Tisa bi za mamo dala svoje življenje, poleg tega pa je bila izbrana za mojo osebno čuvajko. Tako sem malo po prihodu potrkal na vrata njene sobe. Vrata je odprla samo za režo, ko pa je ugotovila, da sem jaz me je spustila naprej.
»Kako to, da ste me prišli obiskat, princ?« je vljudno vprašala med mešanjem čaja.
»Zanima me, kaj se je zgodilo, podrobnosti želim.«
»Princ, nisem prepričana …«
»Povej mi kaj se je zgodilo. Zakaj ni Ane in Vivian nazaj?« ob omembi Vivianinega imena se je zdrznila. Njen obraz je spreletela senca žalosti ob kateri me je stisnilo v prsih.
»Takoj, ko smo ugotovili, da gre za strigoje, smo se povezali z dampirskimi varuhi, saj je najbrž edino v čemer se strinjamo to, da so strigoji najhujši sovražniki. Kako čudno sovraštvo poveže sovražnike.« ob tem se je bledo nasmehnila v svoj odsev v skodelici. »Napadli smo in veliko jih je umrlo na obeh straneh, poleg tega pa sta bili princesi odlično zastraženi. Šele, ko se je napad hudo razvnel sem zagledala Ano, bežala je skupaj z nekaj drugimi strigoji…in eno od strigojk, ki je v rokah držala Vivian. Bila je tako bleda, mlahavo je visela v njenih rokah, vsa krvava… Mrtva je.«