Ola,
nov del je tukaj:arrow_down::arrow_down::arrow_down:


»Moja si!« je z grozečim glasom rekel neznanec. Želela sem vpiti, se boriti in spraviti stran tistega, ki me je ogrožal, a bila sem kakor ohromljena. Nenadoma me je nekdo začel tresti za ramena, čutila sem kako se sanje oddaljujejo in zadnje kar sem slišala je bilo vpitje razjarjenega napadalca, ki mu je ušel plen. Naslednji trenutek se je pred mano pojavil prestrašeni obraz vilinke Tise. Ko je opazila, da sem se zbudila si je olajšano oddahnila in na obraz se ji je vrnil normalen namrščen izraz. Globoko sem dihala in se trudila umiriti. »K..kaj se je zgodilo?« sem izdavila in se ozrla okoli sebe. Ustavili sva se na porušenem postajališču. »Nekdo ti je vstopil v sanje in te poskusil ubiti« je odgovorila hladno in rezko. »Ubiti?« sem izdavila. »Kaj pa drugega, menda mi ne boš rekla, da ti to ni jasno!« je nejevoljno zagodrnjala. Nemirno sem se presedla, gotovo je bilo, da zdaj ni čas za vprašanja. V bistvu se je pri Tisi zdelo, da nikoli ni čas za vprašanja. A negotovost, ki me je pestila je bila nevzdržna.
Tisa je kmalu zapeljala nazaj na cesto, takrat sem si znova drznila odpreti usta: »Kam greva?« »Na varno.« je nemudoma odgovorila, ton njenega glasu mi je dal jasno vedeti, naj ne vrtam dalje, a se nisem ustavila. »Kako dolgo pa se bova vozili 'na varno'?« Videla sem, da jo spravljam ob živce, ampak se je le močneje prijela volana in mi odgovorila: »Nekaj ur« Sreča pa taka, nekaj ur bom morala preživeti z zagrenjeno vilinko, ki iz sebe komaj spravi nekaj zlogov.
Pot se je nadaljevala brez zapletov, nekajkrat sva morali obiti odseke, kjer so potresi naredili preveliko škodo, kar nama je vzelo precej časa. Čez nekaj dolgočasnih uric sva se končno ustavili pri majhni vasici nedaleč od ceste. Stopili sva iz avta in Tisa se je napotila po ozki stezici v gozd. Sledila sem ji a nisem vedela kaj naj pričakujem. Nenadoma je nekaj centimetrov mimo moje glave poletela puščica, Tisa se je pogumno postavila predme in zamrmrala nekaj besed v tujem jeziku. Kmalu zatem se je iz grmovja priplazila ženska z lokom in tulom puščic, sledil pa ji je prav tako oborožen moški. Nekaj časa so govorili v njihovem jeziku nato pa naju popeljali globje v gozd. Kmalu sem zagledala ljubke lesene hišice pokrite z mahom, bilo je nekako čarobno. Kresnice so letale okoli nas in oblački megle so dali še večji poudarek magiji, ki me je obkrožala. Očarano sem zavzdihnila, nikoli še nisem videla česa podobnega. Okoli so hodili vitki in lepi ljudje, bili so podobni Tisi, zato sem sklepala, da so tudi oni vilini. Ženska nas je pospremila v eno od hišic, s Tiso sta si izmenjali nekaj besed nato pa je odšla.
»Torej, je to najin cilj, kje sploh sva?« sem jo vprašala, ko se je udobno namestila v mahu s katerim so bila pokrita tudi tla. »Ne, tukaj bova samo preživeli noč, varnejši sva in to je trenutno najbolj pomembno.« je rekla, tokrat je bila za odtenek bolj sproščena. Najbrž je k temu pripomoglo to, da je bila med svojimi. »Je to vilinska vas? Nisem vedela, da zares obstajajo.« Tisa me je grdo pogledala: »Seveda obstajajo, vedno so obstajale, le, da so bile včasih skrite pred ljudmi. Vendar pa ne bova dolgo tukaj, jutri na vse zgodaj morava iti, čaka naju še lep kos poti.« Pokimala sem, čeprav je bila tisa tako mrka in nejevoljna se je v nevarnosti vedno postavila zame in niti malo ni pešala v boju. Neusmiljeno se je pognala na sovražnika in ni se bala, čeprav so bile rane za viline lahko smrtne.
Kmalu sem ugotovila, da sem bolj utrujena kot sem si mislila, neka prijazna vilinka nama je pripravila večerjo, po tem pa sva odšli spat.
Vendar pa sem se motila, ko sem mislila, da bo ta noč mirnejša kot je bil dan.