»Liaaaaaaa, Liaaaaaa! Zbudi se takoj!« Zmedeno jem se ozrla naokoli in zagledala Tiso, ki me je še sekundo nazaj budila zdaj pa je že tlačila stvari v malo torbico, ki jo je imela vedno na sebi. Skočila je k meni in me potegnila na noge. Zazrla se mi je v oči: »Zbežati morava. Zdaj. Našli so te in moram te obvarovati, ko prideva do avta naju bo čakala pomoč, vendar morava do tja priti sami.« Videla sem divji ogenj, ki ji je poplesoval v očeh, bila sem pripravljena in popolnoma sem ji zaupala. Pognali sva se ven, pričakovala sem plamene ali vsaj potres ali vojsko ljudi, ki me hočejo ubiti. Vendar zunaj ni bilo ničesar od tega, Tisa se je zaradi svoje magije znala gibati tiho in oprezno, bila je dobro naučena in pod njenimi nogami se ni zlomila niti ena vejica. Jaz sem imela bistveno več težav, trudila sem se biti čim tišja, vendar sem bila v primerjavi z bitji, ki so uporabljala magijo povsem nemočna. Hodili sva skozi gozd, nisva se držale steze. Tisa je očitno natančno vedela kam greva, vsaj upala sem, da je tako, saj sama nisem imela pojma. Bili sva že pri koncu, ko sem za sabo zaslišala krike, Tisa se je pognala v tek, bila je bistveno bolje telesno pripravljena od mene zato sem jo komaj dohajala. Zdelo se mi je da tečeva že ure, glasovi pa so bili vedno bližje, Tisa se je nenadoma ustavila: »Teci! Moraš se rešiti, malo naprej je kombi, ko ga boš zagledala trikrat zapihaj v tole.« v roke mi je stisnila piščalko. Želela sem ji reči, da je nočem pustiti same a me je njen pogled utišal preden sem karkoli izustila. Nato sem le stekla, za sabo sem slišala žvenket orožja, ki se je z vsakim korakom oddaljeval, lahko sem le molila, da o Tisa odnesla celo kožo.
Čez nekaj minut sem končno prišla do kombija, trikrat sem zapihala v piščalko in vrata so se odprla, izstopil je fant, ni bil vilin, a na licu je imel enako tetovažo kot Tisa. Nič ni spraševal nič ni rekel, odprl je zadnja vrata kombija in pomignil naj grem notri, nato pa zaprl vrata. Ko so se mi oči privadile na temo sem zagledala obrise vsaj sedmih oseb , ki so sedele na tleh kombija. Srce mi je začelo hitreje biti, vsi so spali. Nenadoma sem začutila, da tudi mene nosi v spanec, postala sem omotična, misli me niso ubogale, zaprla sem oči in v trenutku zaspala.
Zbudila sem se v postelji, ozrla sem se okoli sebe, bila sem v lepo opremljeni sobi kjer je bilo še deset enakih postelj. Sedla sem in se skušala spomniti dogodkov prejšnjega dne, drobci misli so se mi vračali v spomin in čez čas se mi je sestavila celotna zgodba. Vstala sem in presenečena opazila, da tudi na drugih posteljah nekdo spi. Po tiho sem se oblekla v preprosto majico in kavbojke, ki so me čakale ob postelji. Previdno sem odšla do vrat, hotela sem prijeti za kljuko, ko me je nekdo ustavil. »Ne boš jih mogla odpreti, odklenejo se šele čez pol ure.« Obrnila sem se in zagledala dekle, imela je skodrane svetle lase, videti je bila prijazna, imela je rjavkaste oči. Usta je raztegnila v nasmešek. »Sem Sofia. Ti pa bi najbrž rada izvedela zakaj si se znašla tukaj.«