*b*Keith*b*

Po obisku Vivianine tete sem bil precej zmeden. Pozabil sem kaj sploh počnem tam, zato sem se odpravil nazaj v svoje stanovanje. Popoldne sem preživel v brezdelju, zvečer pa je nekdo besno potrkal po vratih. Pred vrati ne stala Sofia.
»Hej, čeprav si princ bi lahko vsaj povedal, da te ne bo, namesto tega sem te čakala in nisi prišel. Poleg tega gre za tvojo punco, vzemi še v roke ni veliko časa!«
»Čakaj. A imam punco?« zares se nisem spomnil, da bi bil s kom v zvezi.
»Ni časa za šale Keith. Si pozabil, da je Vivian v hudi nevarnosti!? Poleg tega pa bi bilo fino če bi me povabil notri!« je nadaljevala svoj izbruh.
»Kdo je v nevarnosti? Poslušaj niti sanja se mi ne o čem govoriš. Pridi notri, mislim, da te je treba malo streznit. Bi vodo?«
»Ah, nisem pijana, resnico govorim, s tabo je nekaj narobe. Mislim, da bo bolje, da se pogovoriva jutri. Pridi v češnjev park ob treh.« za tem se je obrnila in odšla. Nikoli je nisem videl tako besne, njeni vodni lasje so kar vreli.


*b*Vivian*b*

Moji polsestri usmiljenje očitno pomeni to, da si lahko malce opomorem po mučenju, potem pa me bodo prebudili. Juhuhu. V svoji mali ječi sem se trudila spravit k sebi, čeprav niti hoditi nisem mogla. Jezilo me je, ker nisem imela več upanja. Ah nisem se želela predati in pogrešala sem Keitha. Ni prišel k meni. Prepozno je. Nikoli mi ne bo uspelo preživeti. Temne misli so me uničevale. To sem morala prekiniti. Čeprav sem bila zdaj morojka se nisem spremenila, morala sem vztrajati. Če bi le lahko zacelila svoje rane tako kot sem jih Keithu. Obljuba zdaj ni imela veze, važna je bila samo rešitev. Zbrala sem zadnje atome moči in se začela dotikati večjih ran, ki so nastale zaradi različnih vrst mučenja. Zgodilo se je počasi, rane so se začele celiti, le da sem tokrat življenje črpala iz okolja. Ne bi se čudila, če bi imela čarovnica zdaj kup uvelih rož, ampak seveda mi je bilo za to malo mar. Nisem pričakovala, da mi bo uspelo, ampak mi je. Rane so pustile grde brazgotine, bile pa so zaceljene kar je bilo važno, spet sem bila pri močeh. Zdaj pa je na vrsti načrt, čas je, da vzamem stvari v svoje roke.



*b*Tisa*b*

Vivian je živa! Keith je želi na vsak način rešiti. Manj odlično. Zanjo moram poskrbeti jaz. To je moja naloga. Že tako sem zafurala s tem, ko sem jo izgubila, ampak bom vse popravila. Našla jo bom! Vprašanje pa je kako. Morala bi ji poslati kakšno sporočilo. Kako? Ne vem. Vilinci smo odlični v tajnih, skrivnostnih in bojnih zadevah. Kurirji pa zagotovo nismo. Imamo pa dobre veze, najti moram nekoga, ki bo poslal sporočilo Vivian. Poskrbela bom, da se bo vse dobro izteklo!


*b*Vivian*b*

Čakanje je najbolj mučen del načrta. Julya me bo prišla iskat, vedela sem to. Na žalost s slabimi nameni. No tudi moji niso bili prav dobro, upepelitvi sem jo nameravala v manj kot minuti. Hja, moja sestra je, ampak zlobna sestra. Bolje, da je mrtva, kot da ubija. Zleknjena sem bila na kavču, ampak pripravljena na napad. Živčno sem se potapljala po novih podočnikih. Začela me je grabiti lakota, ne po navadni hrani, po krvi. Morala bom piti kri, tole ni bila moja želja, bila je moja usoda. Vrata so se končno odprla, v trenutku sem poslala ogenj v strigoja med vrati in ga skurila. Prepozno sem ugotovila, da ni bila Julya. Vseeno je pomenilo, da so se mi odprla vrata na hodnik. Hotela sem stopiti ven, ko me je nekaj zmotilo, majhna migetajoča svetloba.