*b*Tisa*b*
Uspelo mi je poslati sporočilo prek maga sumljivega slovesa, ki sem mu morala pošteno plačati z vilinskimi kovanci. Seveda pa sem bila za Vivian pripravljena narediti več kot le plačevati. Od dne, ko me je njena mama prosila naj jo po njeni smrti varujem in sem ji obljubila, da bo tako. Bili sva dobri prijateljici s skupnimi skrivnostmi. Morojka in vilinka. Nezaslišano prijateljstvo. Čeprav smo vilinci nesmrtni, razen če umremo v boju, se skorajda ne staramo. Zato velikokrat zamešajo našo starost, sama sem stara precej človeških let, vilinskih pa bolj malo. Z Vivian izgledava kot vrstnici, kar mi pri varovanju precej pomaga. Ampak moja mlada leta so minila, smrtonosni izziv in leta boja, potem pa še izguba najdražjih. Pustilo je pečat.

*b*Vivian*b*
Svetloba me je povsem zmedla, kot magnet me je vodila k sebi in odvračala moje misli od prostosti. Prihajala je od nekakšne svetleče ptice, ki je v zraku neutrudno zamahovala s krili. Stopila sem bližje, ptica mi je nekajkrat poletela okoli glave, potem pa na moji dlani pustila zlato pero in zvitek papirja. Odvila sem ga, notri je bilo preprosto sporočilo:

*i*Na listek napiši vse informacije, ki jih želiš izvedeti. Nato ptico spusti na prostost, našla bo odgovore, ko se vrne ji naroči naj me poišče.
Tisa*i*

Zavedala sem se, da nima veliko časa, saj sem si s strigojem med vrati poslabšala situacijo. Nakracala sem eno kratko vprašanje ključno za mojo rešitev.

*i*Kje se trenutno nahajam?*i*


Če bi napisala več, bi trajalo dlje časa, nisem smela tvegati. Moralo bo biti dovolj za rešitev. Izročila sem pero in listek ptiči in ta je v trenutku izginila v blisku svetlobe. Zdaj me je čakal manj prijeten del. Zoglenelega strigoja sem zvlekla v stranišče in malce očistila pepel, ki je puščal umazano sled. Vrata sem trdno zaprla s čim manj hrupa. Spet je bilo na vrsti čakanje.

*b*Keith*b*
Prišel sem v češnjev park, čeprav nisem imel pojma kaj naj pričakujem. Večinoma sem prišel zaradi Sofia in ker me je zanimalo zakaj se nekaj let mlajša elementarna tako trudi navezati stike z mano. Še vedno sem trdil, da je bila včeraj pod vplivom alkohola, a njena vihravost je bila presneto očarljiva.
V parku me je čakala bolj pomirjena kot prejšnji dan. Naslanjala se je na drevo in me s priprtimi očmi premerila s pogledom. Jaz sem si nadel nasmešek zaradi katerega bi se moje oboževalke kar stopile. Za trmasto zaveso njenega obraza sem sicer zaznal kanček oboževanja ampak je skoraj takoj izginil.
»No si le prišel, o marsičem morava govoriti, poleg tega pa se Vivian čas izteka… Hej kaj buliš?«
»Oh morem reči, da bi iz tebe lahko še kaj dobrega ratalo, če bi izbirala malce drznejše obleke, lahko ti priporočim stilista, ki bo odlično…«
»Obnašaj se! Punco imaš, nehaj se spogledovati.« bes se je vrnil.
»Oh, če si to ti sem prav zadovoljen!« preden sem se zavedel me je zadela močna zaušnica. Sofia je nekaj histeričnega zakričala o tem, da je mahnila princa, potem pa stekla nazaj na akademijo. Obstal sem na mestu in gledal za njo. Z roko sem pogladil lice kjer me je udarila. To dekle je neverjetno.

*b*Vivian*b*
Ptica se je končno vrnila, bila je hitra in učinkovita. Želela sem je vzeti listič iz kljuna, a na hodniku so se zaslišali koraki. Ptici sem hitro povedala Tisino polno ime in izginila je v blisku svetlobe. Niti trenutek prepozno, saj sta v tistem v prostor prišla dva strigoja. Nisem ju mogla več zažgati, saj sta me že držala in me odvedla na hodnik v še eno sobo, za še enimi vrati.
Tam je stala Julya, ko sta strigoja odšla sva bili sami. Stopila je bliže.
»Čas je sestrica. Končno bova skupaj. Prebudila te bom, biti strigoj je bolje kot biti moroj.«
»Ne strinjam se s tem. Raje sem neumen krvoses kot pošast.« nekako sem morala zavleči zadevo, da bo lahko Tisa do časa prišla, čeprav je bilo to skoraj nemogoče.
»Trenutno misliš to, bojiš se poizkusiti nekaj novega. Nesmrtnost, moč… Sploh veš kaj to pomeni?«
»V resnici si niti ne želim izvedeti. Zadovoljna sem s svojo močjo, podobo in vsem kar spada zraven.« govorila sem mirno, a v resnici me je bilo Julye na smrt strah.
»No a res? Pred nekaj urami si govorila čisto drugače. Si prepričana, da ti je vseeno za to kar si. Če me spomin ne vara imava časa na pretek. Nihče se ne zmeni zate, kaj se je zgodilo s tvojim fantom in oh! Seveda ob vse prijatelje si bila!«
Zadela je v črno, zdrznila sem se. »Ni… ni res! Še vedno jim je mar zame!« nisem zvenela preveč prepričljivo.
»Hahaha! To misliš ti, kaj pa je resnica? Pojma nimajo kje si, magija, ki obdaja to območje je tako močna in preprečuje komuniciranje. Zdaj si samo moja.«
Okej priznam, nisem mogla več. Je bila ptica samo prikazen? Sem si domišljala? Vdihnila sem, zaupala bom Tisi in svojim možganom. Tisa bo našla način, še vedno ga je.
»Samo eno bi rada izvedela preden me prebudiš…tvojo zgodbo.«