*b*Vivian*b*
Julya se je obotavljala. Moja prošnja jo je presenetila, a je vseeno začela govoriti: »Spomniš se, da sva se včasih skupaj igrali, učili in vse drugo kar pač delajo otroci. Mama je skrbela za naju in se trudila, da bi imeli čim lepše življenje med ljudmi. Ampak bili sva drugačni, nikoli se nisva mogli vključiti v človeško družbo. Bili sva morojki med ljudmi, le da tega nisva vedeli. To življenje ni bilo ustvarjeno za naju, in ko sem končno lahko zapustila zavetje doma je magija vame udarila z vso močjo. Nenadoma sem spoznala kaj sem v resnici. Mama nama je toliko let prikrivala kdo sva, ker je tvoje življenje tako pomembno. Dokopala sem se do ugotovitve, da si mami vedno pomenila več kot jaz, ti si bila tista potomka dveh slavnih plemiških morojev, jaz pa samo nezakonski otrok. Seveda imela sem morojsko magijo, vsak moroj se specializira za en element, moj je voda po mojem očetu. Kako dolgočasno. Potem pa si tukaj ti, podedovala si neverjetno moč šestega elementa duha in ogenj, element tvojega očeta. Kar dva elementa! Neverjetno to še ni zgodilo še nikoli. To je napaka, ti si napaka!« besno je zrla vame, jaz pa sem poslušala z odprtimi usti.
»Ni mi bilo všeč biti v ozadju. Odšla sem na gimnazijo, tam sem v nekem zakotnem kotičku mesta spoznala strigoja. Želel me je ubiti, a sem si kupila življenje s teboj. Podatek je bil neprecenljiv. Skovala sem načrt in se pridružila strigojem. Apokalipsa ni bila naključje, ljudje so bili v napoto, nepotrebni. Znebili smo se jih s skrbno načrtovanimi nadnaravnimi postopki, marsikdo nam je pomagal. Iztrebili smo vse, kar ne premore magije. Tudi mama je umrla, a veš zakaj? Zaradi kletve, ki je na njej pustila sled, bila je poškodovana. Ni umrla zaradi apokalipse, ampak zaradi mene. Kar se pa tiče sedanjosti pa že skoraj vse o meni veš, tvoja prošnja je izpolnjena, čas je za gostijo.« sklonila se je k vratu in želela zagristi, potem pa se umaknila. »A ja, v tvoji družini je več kot en izdajalec, tvoja morojska teta mi je bila v neznansko pomoč, res obvlada prisilo.« Potem je le zapičila podočnike v moj vrat in me prepustila endorfinom. Trajalo je dlje kot po navadi, misli so bile vedno bolj meglene, soba se je začela razblinjati v nič. Čutila sem kako me zapuščajo moči, noge me niso več držale, pod menoj so bila mrzla tla. Oh če bi bila vsaka smrt tako prijetna in sproščena.

*b*Tisa*b*
Pred kočico se je vnel boj, strigojem je bilo veliko, bojevali smo se za življenje. Ravnokar sem s helebardo strigoju odsekala glavo in stekla do vrat. Pot mi je presekala še ena pošast, spretno se je izmaknila mojemu napadu. Skušala sem jo spraviti na tla, ampak strigoj je bil res velik in zelo močan. Zgrabil me je za vrat in se pripravil, da ga bo zlomil. Nenadoma so ga zajeli plameni, v nekaj trenutkih je pogorel in me spustil iz prijema. Znova sem poiskala helebardo in z veliko sile odprla vrata. Kaanu sem namenila hvaležen pogled za rešitev in izginila v notranjost, on pa se je posvetil naslednjemu strigoju. V notranjosti je bilo polno zelišč in kotlov, ter raznih magičnih gomoljev. Oprezno sem prečesala prostor, nevarnosti ni bilo. Zagotovo je kje kakšen skrivni prehod, stikala sem po kotih in premikala vreče. Končno velika loputa. Odprla sem jo in pogledala v rov. Previdno sem zlezla po stopničkah. Po nekaj metrih se je rov razširil v dolg hodnik. Na vsaki strani so bila vrata. Za katerimi je Vivian?

Presneto! Odprla sem še tretja vrata, samo shramba. Napad strigoja, samo mlad neizkušen bojevnik, glava poleti z ramen. Mudilo se je, vrata sem odpirala ena za drugimi, glavni boj ne potekal zunaj, tukaj ni bilo toliko zaščite. A vseeno je bila, skoraj za vsakim vogalom je stal kakšen strigoj. Izkoristila sem sposobnosti vilinke in se povsem neslišno premikala po sencah. Hah ubijanje seveda ni potekalo tako neslišno, ampak to enostavno ne gre skupaj. Predmet je stopila še ena senca, borila sem se, fasale nekaj novih prask in zmagala, čeprav je bil nasprotnik za dve glavi višji od mene. Zaslišala sem dihanje za svojim hrbtom, urno sem se obrnila in skoraj zapičila helebardo v Kaanove prsi.
»O bog! Skoraj bi te ubila, kaj počneš tukaj! Saj ti ni kdo sledil kajne?« sem živčno zašepetala.
»Seveda mi ni, prišel sem pomagat, sama ne boš pravočasna.« je odgovoril.
Skupaj sva se napotila k naslednjim vratom Ta hodnik ima res zelo veliko vrat sem pomislila. Spet nisva imela sreče, soba je bila polna praznih postelj. Nova vrata, spet nič razen strigoja, ki ga je Kaan spremenil v prah.
Ostalo je še dvoje vrat, odločila sem se za ena od njih in odprla. Prizor, ki sem ga videla me je skorajda ohromil. Strigojka je dvignila glavo od Vivianinega vratu. Okoli ust je bila rdeča od krvi. S Kaanom nisva oklevala, zapodila sva se proti Vivian. Kaanu sem naročila naj vzame Vivian in zbeži, jaz bom zaustavila strigojko. Bila je veliko močnejša kot sem pričakovala, meni pa so pojemale moči. Besno sva se borili, za trenutek mi je uspelo, da sem jo potisnila ob steno in Kaan je izkoristil trenutek, z Vivian j naročju je izginil skozi vrata. Strigojka je besno zakričala in me zagnala proč od sebe, priletela sem na tla. Za trenutek se mi je stemnilo pred očmi, a sem vstala in se pognala ven. Strigojka je bila nevarno blizu Vivian in Kaanu. Spet sem napadla in priskrbela nekaj časa za pobeg. Vedela sem, da tokrat ne bo šlo, nekajkrat sem napadla in se branila, potem pa splezala po jarku navzgor.
Planila sem iz kočice in pomagala spraviti Vivian na zadnje sedeže. S Kaanom sva preklicala napad in vojska se je vračala v Terence. Strigojka je še vedno želela priti do Vivian, a jo je Kaan zamotil z ognjenimi izstrelki. Zagnala sem avto in v oblaku prahu zdrvela iz prizorišča, sledili so nam še drugi vojaki, kolikor jih je pač ostalo.