*b*Vivian*b*
Znova sem se zbudila, ko je bila noč. Prvo spoznanje je bilo, da vse vidim bistveno bolje kot prej. Tiho sem se odpravila iz postelje, najbrž bi morala počivati, ker se mi je še vedno vrtelo, ampak moje novo življenje bi moralo biti zdaj ponoči. Navaditi še moram. Odplazila sem se na hodnik, nisem nameravala iti daleč, samo na krajši sprehodom, da se preizkusim.
Stražarja sem zaslišala prej kot sem ga videla, še ena super sposobnost, sluh. Skrila sem se v nišo poleg velikega marmornatega kipa. Stražar me ni opazil, in ko je izginil sem nadaljevala obhod. Bilo je precej zabavno, a če bi me našli še bi zabredla v velike težave. Nisem se dolgo potikala okoli, kmalu sem šla nazaj spat, res sem potrebovala počitek, poleg tega pa bo jutrišnji dan poln novih odkritij. Občutek pač.

Imela sem še kako prav, ko sem se ob šestih popoldne zbudila (ugrabitev je popolnoma zmešala moj bioritem) in prišla v glavni prostor je tam čakala Tisa. Pomignila je naj sedem na fotelj in mi ponudila čaj. Medtem, ko je pripravljala pijačo sem v roke vzela časopis. Tudi mi čari imamo različne medije med drugim tudi časopis, ki sem ga ravnokar držala v rokah. Na prvi strani je bila moja fotografija, nad njo pa velik naslov Mlada princesa rešena, kaj se je zgodilo s plemiško prijateljico? Najbrž ne rabim pripomniti, da mi ni bil niti malo všeč, pa tudi posledice, ki jih bo prinesel ne bodo dobre. Ker nisem imela potrebe po tem, da izvem kaj so govorili o meni sem časopis odložila na klubsko mizico in se posvetila čaju, ki ga je predme postavila Tisa.
Nekaj trenutkov sva v tišini srkali vsaka iz svoje skodelice, potem pa je Tisa začela pogovor: »Vivian, upam, da ti je bolje. Tako vesela sem, da si končno spet tukaj.«
»Jaz tudi. Ne…nevem, kako naj se ti zahvalim za vse to. Rešila si me in to…to je…nevem, ni besed s katerimi bi lahko opisala.« sem tiho odgovorila.
»Razumem te princesa. Ampak nisem te rešila samo jaz, bili so še vojaki, kraljica, plemkinja Sofia, Keith in Kaan.« ob zadnji besedi je zardela, ampak se nisem menila za to.
»Tako zelo pogumno od vas, rada bi se jim šla zahvalit, Sofii in Keithu to. Za Kaana pa prosim, da mu ti preneseš mojo zahvalo. Mislim, da ima veliko dela.« sem povedala.
»Oh, pa saj on ve zate, bil je v avtu, ko si…am saj veš pila. Ne bo naju izdal, držim ga za besedo.« še bolj je zardela.
»Ampak kako bo z mano, ne bom mogla ostati na akademiji, pošast sem. Vampir. Kakšna je sploh moja prihodnost s takšno magijo?« vprašanja, ki so me težila so kar letela iz mene.
»Že res, da si morojka, ampak si plemiška morojka. Tvoja mama je plemkinja, njen element je bil zrak. No torej spoznali sva se že pred dolgimi leti. Tvoja mama je bila zelo nemirna, rada je potovala in, ko je prišla na obisk v Francijo sva se spoznali. Seveda se je znala zares dobro pretvarjati in skrivati svoje morojske moči, kar se je naučila v dolgih letih bivanja med ljudmi. Nisem vedela, da je vampirka, predstavila se mi je kot elementarna. Nasedla sem ji, a najina prijateljska vez se je vseeno močno krepila, in ko mi je končno izdala svojo skrivnost me ni motilo, da je pošast, saj je imela dobro srce. Po tistem sva bili nerazdružljivi, najboljši prijateljici, morojka in vilinka. Če bi to kdo ugotovil bi bili mrtvi. A nihče ni. Tvoja mama se je po nekaj mesecih vrnila nazaj v Pensilvanijo, ohranili sva stike in bila sem prva, ki je izvedela za njeno zvezo z očetom tvoje sestre.« tukaj je naredila premor in odvrnila pogled od kozarčka kot bi se bala, da me bo omemba Julye prestrašila.
»Bilo je zelo… hm bila sta par nekaj časa, oče ni bil plemič ona pa je bila. Ko je izvedel, da je noseča jo je zapustil. Mamo je to zelo prizadelo. Po dveh letih pa je spoznala tvojega očeta, bogat plemiški moroj. Poročila sta se in imela tebe. Pri tebi se je magija pokazala ne verjetno hitro, razkrile so se moči ognja in še nekaj drugega, magija, ki je do zdaj ni poznal še nihče, kar je starša prestrašilo. Res obvladaš ogenj, ampak dane so ti še drugačne moči, lahko so nevarne, nihče jih ne pozna… No kakorkoli oče je mami naročil naj se skrije med ljudmi, razglasil vas je za mrtve, da bi te zaščitil. Mene je mama veš čas obveščala o tem kaj se dogaja, ko je Julya izginila je posumila kaj naklepa, prosila me je naj bom tvoja varuhinja. Dala sem obljubo in zdaj sem tu, da te zaščitim. Kar se tiče tvojega očeta pa…zdaj je zelo vpliven morojski plemič.«
Res nikoli nisem pomislila na to, da je moj oče živ, stala sem poleg njegovega groba… »Moj oče je mrtev.« sem odločno povedala.
»Ne ljubica, tvoja mama je spletla veliko prijateljstev z ljudmi. Navadnega smrtnika je s prisilo prepričala, da je igral vlogo očeta.«
»Prisilo?« zbudil se je kanček moje zavesti. Kaj je že rekla Julya…nekaj v zvezi s prisilo? Nisem se mogla spomniti.
»Vsi moroji so dobri v tem, da nekoga prepričajo, da naredijo kar koli jim ukažejo. To imenujemo prisila.« je razložila.
»Aha. Ampak nisi mi odgovorila na vprašanje kaj bo zdaj z mano.«
»Oh, o tem sem precej razmišljala. Najbolje bo če si še nekaj časa na akademiji. Nihče ne sme ničesar posumiti. Naučiti se moraš vesti tako, da ne boš kazala podočnikov in posebne magije. Še naprej se moraš izdajati za elementarko, čeprav nisi več pod vplivom uroka ti bodo morali verjeti, naučila se boš uporabljati prisilo. To je edina možnost, da preživiš, nikjer nisi na varnem.« je zaključila.
Pokimala sem. Vse te informacije so me zmedle. Moj oče je živ, mama in Tisa sta bili prijateljici, obvladam čudaško moč,…
»Ali lahko grem malo na vrt? Sonce ni več tako močno, nič mi ne bo, poleg tega pa je ob tej uri zunaj precej malo učencev.« sem vprašala, ker bi mi svež zrak zelo prijal.
»Če se dovolj dobro počutiš pojdi, ampak pazi, da ne boš…«
»Kazala čekanov in uporabljala čudnih moči, si že razložila.« sem jo prekinila, nato pa izginila iz sobe.