*b*Vivian*b*
Nisem se motila, ko sem rekla, da bo zunaj malo učencev. Hodniki so bili prazni in le redko mi je kdo prišel nasproti. Tisti, ki so se vseeno odločili, da bodo zapustili domove ob tej uri so me spremljali z začudenimi pogledi in živčnim šepetanjem. Ignorirala sem jih.
Nameravala sem iti do Keitha in ga povabiti ven v češnjev park. Nisem si mogla pomagati, da se mi ne bi na obrazu naredil drobcen nasmešek. Ustavila sem se pred njegovimi vrati, srce mi je začelo hitreje biti. Z roko sem nežno potrkala po vratih in počakala. Sreča je kipela iz mene, komaj sem čakala, da ga vidim. Vendar ni odprl. Še enkrat sem potrkala. Še enkrat sem počakala. Še enkrat se ni zgodilo prav nič. Zavzdihnila sem, v tretje gre baje rado. Pritisnila sem na kljuko in vrata so se na moje presenečenje odprla. Stopila sem v bogato opremljen dnevni prostor v katerem ni bilo nikogar. Moj ostri sluh me je usmeril k vratom spalnice. Točno tiste, v katerem sem rešila Keitha. Odprla sem vrata in vstopila v sobo misleč, da bom našla Keitha. Prizor za vrati me je povsem šokiral. Vsi ugrizi, vso trpljenje ni bilo nič v primerjavi s tem. Srce se mi je zdrobilo na koščke. Obstala sem in samo strmela, v meni je bila ena sama praznina…

*b*Sofia*b*
Vrata so se odprla, obsijala naju je svetloba, ki je prihajala iz dnevne sobe. Keith očitno ni opazil, da se je karkoli zgodilo in se trudil, da bi poljubil vsak delček mojega vratu. Šele, ko sem ga odrinila se je zavedel, da se je nekaj zgodilo.
»Me veseli, da sta vsaj oblečena še.« je s tako votlim glasom rekla Vivian, da me je zabolelo.
»Poslušaj ni, ni vse tako kot se zdi… Vivi, dovoli, da ti razložim…« sem obupano rekla. Nisem vedela kdaj je prišla nazaj na akademijo, delček mene je bil tega vesel, a prišla je ob zelo ne pravem času.
»Mislim, da me oči še ne varajo… Uživajta.« je rekla in stekla proč.
»Kaj je bilo pa tole? No pa saj ni važno, zdaj lahko nadaljujeva…« Keith se je presenečeno ustavil, ko sem vstala in stekla za Vivian.

*b*Vivian*b*
Tekla sem, nisem se želela ustaviti, čeprav sem za seboj slišala Sofiino sopenje. Bila sem tako razočarana, prizadeta…Kako je mogel to storiti! Prizor se mi je vedno znova vrtel pred očmi, Sofia in Keith, ki se mečkata in… in njemu ni niti mar zame. Ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne. Odmevalo mi je v glavi.
Ustavila sem se šele pri drevesu, točno tisti češnji v parku pod katero sva se dobivala. Trenutek sem namenila besnemu pogledu, potem pa je drevo izbruhnilo v plamenih. Nisem mogla jokati, bolečina ni bila vredna nesmiselnih solz. Ostala je resnica, boleča resnica. Vse obljube, vsi poljubi, vse lepe besede. Vse bo zgorelo, kot gori moje srce.
Čutila sem Sofiin pogled na mojem hrbtu in se obrnila. Njene oči so bile tako žalostne. Ni me ganila.
»To je bilo tisto kajne? Vedno si želela samo to.« z roko sem pokazala na Keitha, ki se je prikazal izza vogala stavbe.
»Ne, res ti lahko razložim, vse skupaj je en velik nesporazum…«
»Nesporazum ja? Od kdaj je divje poljubljanje z mojim očitno bivšim en velik nesporazum?« zadnje besede sem zakričala. »In a veš kaj! Brigajo me tvoja neumna pojasnila. Vse sem videla! Vse!« Najbrž se me je slišalo do drugega konca akademije.
Keith je ta čas pritekel do naju in se zaščitniško postavil pred Sofio. »Ne deri se nanjo. Če ji boš karkoli storila te bom tožil. Ne vem kdo si in kaj počneš tukaj, ampak, če se takoj ne pobereš se bo slabo končalo!«
Te besede so me zadele z vso močjo. Vse v meni se je dokončno sesulo. Ogenj, ki je zajel drevo je ugasnil, jaz sem ugasnila. Ljubezen je bila pozabljena.