Zadnje dni je bil moj najboljši prijatelj strop. Dolge ure mi je vračal pogled in v tišini poslušal vse kar sem imela povedati o neumnih prijateljih, ki so bili včasih nekaj več zdaj pa ne bodo več nič. Nič.
Od kar sem dobila svoje stanovanje v plemiškem delu kampusa, sem vse svoje proste dni preživela tam. In danes je bil zadnji. Zadnji prosti dan. In potem samo pogledi, oči, ki se bodo prikovale na moj hrbet in me spremljali vsem trenutek. Vse klevete, ki se bodo širile od ust do ust in razširjale neresnico, meni pa vzbujale slabo vest. To me je čakalo jutri. Znova bom morala k pouku, ven iz zavetja varne sobice. Stran od belih sten, ki so me ščitile pred tisti zunaj njih. Vzdih. Izdih.
Trkanje me je zbudilo iz smiljenja sami sebi. »Naprej!« sem nejevoljno zaklicala.
V prostor je prišla Tisa. Nisem se pretirano zmenila zanjo in se znova posvetila stropu.
»Princesa, toliko časa si že tukaj in ne prideš ven. Nekaj se je moralo zgoditi, povej mi. Prosim. Ni dobro zate, da si samo notri. Tudi hrano…no saj veš kaj mislim potrebuješ, tako bleda si.« je govorila z zaskrbljenim glasom.
»Tisa, poslušaj, res mi ni nič. Nič. Ne rabiš skrbeti zame. Vse je v redu.« vse te laži, niti pod razno nisem bila v redu. Daleč od tega.
»Ampak princesa…« je začela a sem jo prekinila.
»Ne skrbi Tisa, morda pridem popoldne kaj okoli… na hranjenje.« sem dodala po trenutku razmišljanja, saj sem res postala precej lačna. Lačna krvi.
»Prav. Poleg tega pa… Nekdo te želi videti, plemkinja, Sofia ali kako se že imenuje. Pravi, da je pomembno, ampak sem sklenila, da bom najprej tebe vprašala za dovoljenje ali lahko pride.« je počasi spregovorila, kot bi vedela, da je vsega kriva tista neumna Sofia.
Dovolila sem si odtrgati pogled od belih sten nad mano in se zavzela v Tiso. »Nikoli in pod nobenim pogojem je ne smeš spustiti k meni. Naj ti reče karkoli, naj je še tako nujno ne sme vstopiti.« moj glas je bil hladen, nisem se želela pogovarjati o Sofii. Zavzdihnila sem in se spravila v sedeč položaj. Zaradi več urnega ležanja na kavču in buljenja v strop se mi je ob tem rahlo zavrtelo. »Res je vse v redu Tisa, nič mi ni.« sem še enkrat ponovila. Vilinka je razumela namig in se končno pobrala iz sobe.
Bilo je pozno popoldne in sonce je končno začelo zahajati za gore v daljavi. Moj zadnji večer, ko sem se lahko skrivala. V zadnjih dneh sem toliko premišljevala. Ni potrebno biti Sherlock, da veš, da me bodo sovražili. Vsi. Nisem pripeljala ošabne Ane nazaj. V vseh pogledih sem se jim zdela kriva, čeprav morda nisem bila. Ne bi smela tako razmišljati. To niti ni bil moj namen. Za današnjo noč sem imela posebne načrte. Pravico imam do vsaj malo zabave po tem, ko nisem več v ujetništvu. To bom tudi naredila, zabavala se bom. Tako preprosto. Hah, ko bi le bilo. Noč je moj čas izkoristila jo bom. Dovolila si bom tisto malo zabave.

Koraki nežno odmevajo po hodniku. Nihče razen mene jih ni sposoben tako dobro slišati. In točno sem vedela kaj to pomeni. Točka zame. Stražar je izginil po hodniku navzdol, jaz pa sem se pobrala v nasprotno smer. Izogibanje nočnim stražam je bilo že samo po sebi precej zabavno početje, še bolj pa če si bil jaz.
Pri vhodu je stalo nekaj stražarjev in dobesedno nemogoče se bi bilo prebiti mimo njih. Veliko lažje se je plaziti skozi okno. Vedela sem za enega od kabinetov v pritličju. Učitelj matematike za druge letnike ga je vedno pustil odprtega. To mi je vsaj povedala Sofia. Na živce mi je šlo, da sem morala upoštevati njene nasvete, ampak očitno brez tega ne bo nič nočne zabave.
No vsaj lagala ni. Lesena vrata so se tiho odprla. Notri je na mizah stalo nekaj računalnikov, police so bile polne debelih fasciklov, listi polni matematičnih nalog so bili raztreseni povsod. Tale učitelj ni bil pretirano organiziran. Prestopila sem velik kup testov, ki so ležali na tleh in se pomaknila k oknu. Kljuka je bila na dosegu roke, prijela sem in jo obrnila. Okno se je odprlo, vame je pihnil jesenski zrak in vonj po vlažnem listju.
»Kam pa kam lepotička?«
Sunkovito sem se obrnila. Za mano je stala moja teta.
»Uh…am…« je bilo vse kar sem spravila iz sebe.
»Ne skrbi, ne bom te izdala. Ampak tvojega malega pobega tudi ne smeš izpeljati. Pojdiva raje k meni, kaj praviš?«
Ni mi preostalo drugega kot, da sem prikimala in ji sledila. Čudno se mi je zdelo, da ne najini poti ni bilo nobenega stražarja. Stanovanje moje tete ni bilo prav blizu, kakšnega bi že morali srečati. Vendar nisva.
Teta me je povabila noter. Vljudno sem se nasmehnila in vstopila. Nisem se zavedala kakšna napaka je bila to. Za mano je škrtnila ključavnica, zacingljati so ključi. Sunkovito sem se obrnila, za mano se je teta široko nasmihala in kazala dolge podočnike. Besede so udarile kot strela z jasnega.

*i*…v tvoji družini je več kot en izdajalec, tvoja morojska teta mi je bila v neznansko pomoč, res obvlada prisilo…*i*