*b*Sofia*b*
»Si dobro Keith? Res sori za tole, ampak samo tako lahko ugotoviva kje je Vivian.« se opravičim medtem, ko Keith pleza na skalo ob reki. Sva v bližini najad, ampak te živijo pod zemljo in samo jaz lahko pridem do njih.
»Je že v redu, naredi kar moraš.« reče Keith in se odkašlja, iz konic svetlih las mu kaplja voda.
Prikimam in se znova poženem v vodo, bolj ko se potapljam bolj mrzlo in temno je. Elementarji katerih element je voda lahko dihajo pod gladino, za to to zame ni bil problem. Nenadoma med rečnim rastlinjem na dnu zagledam dekliško postavo. Zahihita se in odplava stran, pohitim za njo. Najade so zelo igriva bitja, deklice, njihova koža je pokrita z luskami in vodnimi rastlinami. Marsikdo misli, da imajo ribje repe, ampak ne, tisto so morske deklice, najade nosijo prelepe obleke iz školjk in svetlečih alg. Poleg tega pa so precej pametne, kar nama bo s Keithom prav prišlo.
»Hej, tvojo pomoč potrebujem! Prosiiiiiiim!« zakričim v jeziku najad(ne vprašajte kako ga vem, ker nimam pojma) Nekje za skalo se nekaj premakne, izza nje se pojavi najada, ki sem ji sledila.
»Mojo pomoč? Saj vem kaj potrebuješ. Tisto malo vampirko iščeš.« se zahihita in naredi premet v vodi.
»Oh, ne ni vampirka, elementarka je. Si jo videla?« zmedeno vprašam.
»Moja sestra je videla dekle s črnimi lasmi in ognjevitimi očmi, ki jo iščeš. Pojdiva in povedala ti bo.« in že je plavala dalje.

Mesto najad je polno hišk zgrajenih iz rečnega kamenja, leži na dnu reke in obkroža ga kamnito obzidje. Povsod je veliko rastlin in živali, ribice plavajo skozi okna in se podijo okoli hiš. Okoli hodijo najade in si me z zanimanjem ogledujejo.
»Tukaj.« reče najada in mi odpre vrata v eno od kamnitih hišk. Notri je velik okrogel prostor, za pisalno mizo pa sedi še ena najada in se sklanja nad neko rečno kamenje.
»Vem zakaj si prišla.« me urno ogovori čim vstopim. »Videla sem jo, šla je proti severu.«
»Khm, no hvala.« nerodno rečem in se prestopim.
Najada končno odlepi pogled od kamenja in se obrne k meni. »Na tvojem mestu ji ne bi sledila, skrivnosti ima, ki bi te lahko potrle. Tebe in tvojega prijatelja.« Znova se obrne k mizi. »Če pa že vztrajaš, da jo hočeš rešiti vzemi vsaj tole.« pomoli mi ogrlici s tremi lepimi biseri. »To se rečne želje. Izpolnijo ti želje, a na razpolago imaš le tri, pametno jih uporabi.«
Zahvalim se in zapnem vrvico okoli vratu.

*b*Vivian*b*
»S to rečjo bom odpotovala v Švico?« nisem se želela pritoževati ampak star hrošč, je bil poln udrtin, nisem bila prepričana, da bom sploh prišla do cilja. »Zagotovo bo zelo varno.« zamrmram. Na srečo do zdaj nisem imela nobenega srečanja s strigoji na poti, kar sem lahko pripisala samo sreči. Vendar pa me čaka še res dolga pot in Julya bo slej ko prej ugotovila za moj pobeg, kdo ve mogoče je celo že dobila to novico in me bo zdaj na vse pretege iskala. To se bo seveda zgodilo zato moram čim prej v Švico.
»To je vse kar ti lahko ponudim.« je nesramno odgovoril čarovnik z velikimi sivimi brki in gosto brado.
Zavila sem z očmi in plačala veliko previsoko ceno. Tipček je skrbno preštel denar, potem pa mi podal ključe. S kratkim nasvidenje sem sedla v avto in se odpeljala.

Roxanna in Ajda ste mi ob slovesu povedali za tega prodajalca in sem zjutraj odšla k njemu. Prespala sem pri novih prijateljicah, najbrž prva in zadnja noč, ko smo skupaj. Zjutraj smo se poslovile, Roxanna mi je še enkrat ponudila piti, potem pa sem odšla. In zdaj sem tukaj, pred prodajalno avtomobilov. V novem avtku in na zemljevidu iščem najprimernejšo pot. Pot do doma.