Prikimala sem, zares sem želela izvedeti kaj delam zaklenjena v prostoru z desetimi drugimi dekleti in kakšen je namen vsega skupaj. »Pridi, usediva se na posteljo.« me je povabila Sofia in mi začela pripovedovati. »Sem sem prišla že pred apokalipso, starši so me pripeljali, moja starša sta plemiča in sta mi lahko zagotovila varnost. Nekatere druge, ki niso iz plemiških družin, na primer tebe so pripeljali drugi ljudje, včeraj zvečer so prišli še zadnji. Danes bomo končno lahko izvedeli kaj se dogaja zunaj zidov naših soban v katerih smo trenutno nastanjeni. Ker si prišla s tistimi iz neplemiških družin najbrž ne veš kaj se dogaja kajne? Tukaj smo zato, da prebudimo magijo v sebi, da se jo naučimo obvladovati in jo pravilno uporabljati. Vendar tudi sama še nisem videla drugega kakor prostore po katerih se gibljemo. Komaj čakam, da se bodo vrata odprla in bom lahko videla kakšno magično bitje sem, upam, da sem vilinka, nesmrtni so veš. No tudi elementarka ne bi bilo slabo biti, upam, da bo moj element voda.« Sofia je res znala govoriti brez prestanka in morala sem se nasmehniti ob misli na molčečo in zagrenjeno Tiso ter njeno popolno nasprotje Sofio. »Ti pa bi lahko bila…« me je zbudila iz razmišljanja in si me ogledovala »Morda boš čarovnica ali pa maginja.« Debelo sem jo pogledala, nisem si mislila, da obstaja toliko bitji. S Sofijo sva se takole pogovarjali, dokler ni zazvonil zvonec. Sofia me je potegnila skozi vrata, ki so se odprla in vstopila sem v lep skupni prostor s kavči, kaminom, lepimi debelimi preprogami in televizorjem. Na klubski mizici je stalo deset škatel na vsaki škatli je bilo napisano ime ene od deklet. Sofija je poklicala še druga dekleta, ki so takoj pritekla v sobo. Vzele smo vsaka svojo škatlo in jo odprle. Iz nje sem potegnila preprosto belo obleko, ki mi je segala do gležnjev. Ostala dekleta so dobile enake, oblekle smo se vanje. Sofia ni vedela zakaj jih moramo nositi a je bila zaradi živcev tako na trnih, da jo je bilo smešno gledati, ko je poskakovala po sobi. Nato je končno nastopil trenutek, ko je glas na zvočnikih napovedal, da se bodo vrata odprla, vse smo se nagnetle tja, saj smo želele videti, kaj se skriva za njimi, še bolj pa kaj se skriva v nas.
Pred vrati je stala slovesno oblečena dama in nas prijazno pozdravila, nato pa nas popeljala po labirintu hodnikov do velike dvorane kjer se je trlo ljudi. Pospremila nas je do vrst stolov, ki so bile polne enako oblečenih deklet. Punce so bile na eni strani dvorane, fantje na drugi. Vsi smo bili oblečeni v belo in bilo nas je zelo veliko. Na čelo dvorane je stopila razkošno oblečena gospa, na glavi je imela krono. »Kraljica je!« je šepnila Sofija, ki je stala zraven mene in mislila sem, da se bo onesvestila od pričakovanja. »Pozdravljeni, danes smo se končno zbrali, da po toliko letih dela in prizadevanja končno odpremo akademijo za mlade čare!« z roko je pokazala v našo smer. »Vsak od njih bo danes ugotovil kakšen je zares, kakšno magijo ima v sebi. Naučili jih bomo, da bodo z njo ravnali pravično in dobro, ter si prizadevali za ohranitev našega sveta!« govor je bil nagrajen z bučnim aplavzom, nato pa so nas začeli klicati h majhni kristalni krogli, ki je stala zraven kraljice. Prvi je bil na vrsti neki fant z imenom Rayn Abin. Stopil je h krogli in se je dotaknil, iz krogle je prišla megli podobna snov in se ovila okrog njegovega telesa. Nenadoma se je svetloba razblinila in Raynova oblačila niso bila več bela, bila so temna in zdelo se mi je, da vidim po njih švigati strele. »Temačnik je, to so neke vrste čarovniki, ki znajo delati predvsem slabe stari, a so zelo dobro telesno pripravljeni, zato so zelo priljubljeni.« Pokimala sem in naprej opazovala dogajanje, vsak, ki je šel h krogli se je vrnil drugačen. Kmalu so poklicali Sofijo, samozavestno je odkorakala h krogli in se je dotaknila, ko se je njen mehurček razpočil, je bila oblečena v obleko, ki je bila kakor iz vodnih kapljic, njeni lasje so bili beli in se prelivali v modro, obraz ji je sijal od sreče, njena želja se je izpolnila. Ko je prišla k meni je vzklikala od sreče. Bolj proti koncu sem bila končno na vrsti tudi jaz. S prsti sem se dotaknila krogle, in čutila prijetno ščemenje meglice, ki me je ovijala, čutila sem, kako mi telo preplavlja magija, bilo je prijetno in zasanjano, nenadoma se je vse končalo. Stala sem pred celotno dvorano, ki je samo buljila vame, pa ne ponosno in odobravajoče, zrli so prestrašeno.