*b*Vivian*b*
»Kaj za vraga je narobe z mojimi možgani?« sem zajavkala, ko sem se zbudila. V glavi mi je obupno razbijalo. Občutek sem imela kot bi mi vsak mikroskopski delček glave otopel in preprečeval, da bi jasno razmišljala.
»Ne skrbi, kmalu boš bolje. Vzemi tele.« v roko mi je dala škatlico Lekadolov. Hvaležno sem jo sprejela. »Potem lahko zapustiš ambulanto, Hanna te bo pospremila do tvoje sobe.«
»Najlepša hvala.« sem rekla in si v kozarec natočila vodo.

Tablete so kmalu prijele in misli so se mi zbistrile. Glavo mi je še vedno obdajala nežna omotica a me ni motila. Šele zdaj so do izraza prišle druge poškodbe, zapestja sem imela povita, na desnem stegnu pa se mi je celila vbodna rana. Poleg tega so bile na vratu sveže modrice.
Hanna je bila ustrežljiva medicinska sestra. Ljubeznivo se mi je nasmehnila in me popeljala ven iz sterilnih sten in vonja po razkužilu. Takoj sem ugotovila, da nekaj ni prav. Znašli sva se med bogato okrašenimi hodniki in lepimi oljnimi slikami vladarjev na stenah. Tla so bila iz svetlečega marmorja, ob zidovih pa so se borile rože v prekrasnih vazah. Ni bilo dvoma, da to ni akademija.
»Dobrodošla na dvoru v Pensilvaniji.« se je zahahljala Hanna in me popeljala mimo prav posebno velikega portreta nekega baročnega umetnika.
Hodniki so bili prazni, le vsake toliko je mimo prišel kakšen stražar. Dvor je bil naravnost ogromen, pot do moje sobe se je vila prek mnogih stopnic, ovinkov, vrat, avl in predvsem hodnikov. Ko sem končno prispela do vrat sem si prav oddahnila, komaj okrevala sem in že kratka pot je bila zame utrujajoča.
V razkošnem stanovanju sem se udobno namestila na zofo. Nikoli si ne bi mislila, a kljub uspavalu malo prej me je znova zmanjkalo v manj kot minuti.

Naslednjič me je zbudilo trkanje. Zazehala sem in previdno vstala. Moje noge niso bile naklonjene zgodnjemu vstajanju. Odkrevsala sem do masivnih lesenih vrat.
»Lady Vivian, cenjeni plemič Conta vas vabi, da se mu pridružite na večerji v njegovih sobanah.« je s sklonjeno glavo zrecitiral služabnik.
»Uh, prosim?« sem zmedeno pogledala.
»S seboj smete pripeljati spremljevalca.«
»Sporočite, da sprejemam povabilo. In eno spletično mi pošljite. In princu Keithu sporočite, da ga izbiram za spremljevalca.« sem hitro rekla in zaprla vrata. Moj oče ne je ravnokar povabil na večerjo.

Spletična mi je naredila kopel in mi šampon s prijetnimi krožnimi gibi utirala v lase. Prepustila sem se ugodju a v ospredje je vedno znova silila misel o očetu. O njem dobesedno nisem imela spominov. Razen glasu, mehkega, globokega, prijaznega glasu. Mrmrajoče melodije, ki mi jo je šepetal na uho, da sem lažje zaspala.

»A moram biti lepo urejena za to večerjo?« vprašam medtem, ki mi iz omare vleče najrazličnejše obleke.
»Srednje, moja gospodična. Ne preveč gosposko, ne preveč prostaško, tako, da ustreza umirjenemu večeru.« odgovori in si ogleduje svetlo roza čipkasto oblekico do kolen.
»Kaj pa tale?« vprašam in iz obešalnika snamem temno vijolično obleko z ne preglobokim izrezom. Ima visok pas, krilo pa se konča nad gležnji. Na dnu krila so črni in vijola kristalčki, sprva zelo gosto, potem pa vedno redkeje posejani po obleki navzgor. Čudovita je.