S to povedjo, je Emma zaključila zapis, zaprla in zaklenila dnevnik ter ga odložila na polico. Vedno bolj se je počutila osamljeno in odrinjeno. Iz torbe je vzela zvezke ter peresnico in se lotila pisanja naloge za geografijo. »Neumne znamenitosti držav. Zaprta sem med štiri stene. Nikamor ne bom odšla,« s temi mislimi je jezno napisala še zadnji stavek in naredila premočno piko, da je črnilo poletelo in ji zapackalo sliko, na kateri je bila z Izo v parku ob fontani želja. Prijela jo je v roke in z nje obrisala vse packe. Ta slika je bila edina, na kateri je bila res pristno srečna, odkar so se preselili v New York.
Ko je čez dobre pol ure končala z nalogo, je odnesla prijavnico za avdicijo na kuhinjsko mizo. Ogrnila si je pulover z logom Harrya Poterja, vzela torbo s telefonom in nekaj denarjem in odšla. Njenih staršev nikoli ni zanimalo, kje je. Le če bo doma zvečer pravočasno. Odšla je do dvigala in pritisnila na številko 0. Dvigalo jo je odpeljalo do dol, kjer je stopila na sonce. V New Yorku je bilo veliko zanimivih krajev. Odločila se je, da bo odšla do najbližjega parka, kjer je bila tudi slaščičarna.
Po poti je malo gledala okrog, nakar je zagledala 'fanta z dvgala'. Hitro je odšla naprej in se skrila za večje drevo ob poti. Fant je na srečo ni opazil. Malo se je še skrivala za drevesom, nato pa stopila na peščeno potko. Mimogrede, tam kjer je živela Emma je bila to prava redkost! Ustavila se je pri bljižni slaščičarni in kupila jagodni in piškotkov sladoled s čokoladnim prelivom. Mizice pred kavarno so bile zasedene, zato je odšla do fontane in se usedla na rob. Bila je jezna. Nikoli se nisoo zmenili zanjo, odkar se je spomnila. Njena starša sta več dala na delo, kot pa na vzgojo hčerke. Lizala je sladoled in te črne misli so se ji podile po glavi.
Mimoje prišla punca enakih let kot Emma. Punca jo je opazila in se približala fontani. Emma jo je ošinila. Imela je rahlo nakodrane blont lase do ramen. Oblečena je bila v rdečo krilo, okoli vratu pa je imela verižico.
»Živjo, jaz sem Ruth,« se je predstavila. Vsedla se je poleg Emme. »Jaz sem Ruth. Kdo pa si ti?« je vprašala Ruth. Radovedno si je ogledovala Emmo.
»Jaz sem Emma. Me veseli!« je rekla in ji podala roko v znak prijateljstva. Ruth se ji je nasmehnila in ji podala roko. Prijateljstvo se je dobro začelo. Tako sta se še malo pogovarjali, nato pa odšli vsaka na svoj konec, še prej pa sta si izmenjali številke.
Ko je Emma prišla domov, je bila ura že pozna. Ulegla se je na posteljo in se zazrla v strop. Njeno življenje je izgubljalo smisel. Zdaj, pa ko je spoznala Ruth, je na koncu dolgega hodnika posvetila luč. Kaj naj zdaj naredi z podpisom? Takrat pa je dobila preblisk. Njena babica!! Živela je v bližini in lahko bi prišla. Takoj je vzela telefon in jo poklicala.
»Živjo babi! Em... Jaz bi te malo rabila,« je previdno začela. Ni dobro, da bi prehitro začela.
»Emma ljubica! Povej kaj potrebuješ,« je bila babica prijazna. Vedno je bila takšna. Ko so prišli na obisk k njej, je Emma vedno dobila kakšno sladkarijo.
»Jaz... Dobila sem povabilo na avdicijo. Ampak, ker sta starša bolj malo doma, nimam podpisa,« je potožila.
»Oh Emma. To bomo pa že uredili!« je babica zvenela olajšano. »Veš kaj. Čez dva dni pridem k vam. Takrat pa bova pogledali, kako in kaj. Sva zmenjeni?« je vprašala Emmo.
»Ja! Hvala babi. Najboljša si!« se je razveselila Emma. Poslovila se je od babice, češ, da se še slišita, preden pride. Emma je postajala vedno bolj vesela. Najprej to z Ruth, nato pa še babica. Pripravila si je stvari za šolo, odšla na večerjo (na kruh si je namazala Nutello). Opravila je higieno in odšla v posteljo. Že nekaj let je ni grabil občutek strahu, da je sama ko gre spat. Navadila se je, da ni nikogar, ki bi ji zaželel lahko noč. Nekaj časa je gledala televizijo, ki jo je imela v sobi. Takrat pa so se vrata narahlo odprla in notri je pogledala glava. To je bil mama.

Nov del. Upam da vam je všeč.
LYSM Cat