Nov del!
Hvala za vse lepe komentarje!


»Emma ljubica. Ali si še budna?« jo je nežno vprašala mama. Vstopila je v sobo. »Emma žal mi je, da sva z očkom tako odsotna,« je rekla in se vsedla na posteljo k Emmi. »Zate imam novico!« je bila mama navdušena. »Z očkom sva dobila enomesečno delo v Dubaju!« ji je vzhičeno povedala.
Emma je obstala odprtih ust. Vedela je, kaj to pomeni. Selitev. Pa ravno, ko je dobila prijateljico in mogoče tudi vlogo v filmu! Saj res, za to sploh še ni povedala mami! »Mami,« je začela. »Nekaj bi ti rada povedala...« je začela a se je ustavila. Kaj če bo mama jezna, ker ni vprašala za dovoljenje? Utrnila se ji je ideja! Na snemanje lahko pozabi. Kot da se ni nikoli zgodilo. Ni še imela časa premisliti do dobra. Vloga je niti ni zanimala. Z šolo je imela ogromno dela.
»Ja Emma. Kaj si hotela povedati?« jo je prijazno vprašala mama. Emma je bila kar malo šokirana. Že dolgo časa ji nista posvečala pozornosti.
»Em... Nič pomembnega,« je rekla Emma. To je tudi mislila. Ne bo se udeležila avdicije pa pika. Vedela je, da je to prava odločitev. Mami je zaželela lahko noč in se zavila v deko.
Naslednje juto, jo je zbudil sladek vonj po palačinkah. Ko je stopila v kuhinjo se je najprej uščipnila, ker ni verjela svojim očem. Mama je stala za štedilnikom in pekla palačinke. Oče je sedel za mizo, bral jutranji časopis in pil kavo.
»Emma ljubica!« jo je zagledal očka. »Pridi na zajtrk.«
Emma je začudeno sedla. Vedela je, da se nekaj plete. Mama ji je prinesla palačinke ter čokoladni namaz. Emma je začela jesti. Tako dolgo že ni jedla palačink. Te pa so bile božanske...
»Emma,« jo je mama zdramila iz sanjarjenja palačinkastih sanj. »Kot veš, sva dobila delo v Dubaju!« je bila mama navdušena. Prijela je očeta za roko in skupaj sta strmela v Emmo. »To pomeni...,« je začela in pogledala očeta, češ nadaljuj še ti!
»Da se bomo preselili. Vsaj začasno,« je še dodal. Z mamo sta se široko nasmejala. Emma pa je bila pripravljena na ta šok. Celo noč je razmišljala o tem. Vseeno ji je vzelo sapo. Upala je, da ta njena slutnja ni bila resnična.
»Em...,« je Emma iskala prave besede. Ko pa se je zazrla v srečna obraza staršev, se je zavedala. Sploh ni vedela, kaj delata njena starša. Mislila je, da sta samo pregledovala dokumente. Takrat pa ji je prekipelo. Kaj mislita starša? Da je njuna lutka?! Da jo bosta lahko vlačila povsod, da nima lastnega življenja? Spomnila se je na medvedka, ki ga je imela, ko je bila majhna. Oboževala ga je. Povsod ga je nosila s sabo. Nekega dne, stara je bila približno šest let, pa ga ni našla, ko se je vrnila. Nikoli več ga ni videla. Pograbila je šolski nahrbtnik in pulover z obešalnika ter oddrvela skozi vrata ven. Ven kamor ji nihče ne bo sledil. Vsaj upala je.