Ker je bil prvi del precej ogledan v štirih urah sem se odločila objaviti nov de.
Uživajte!
Takrat se mi je posvetilo. Vem o kom sem sanjala! Sanjala sem o…

… Luku! Sanjala sem že nekajkrat. Velikokrat je bil v podzemlju. Imel je bled obraz. Bil je drugačen. Stopila sem v svoj bivalni prostor in vzela trenirko, kratko majico in normalne sandale. Šla bom v svet smrtnikov. Tudi jaz sem smrtnica no na pol in sem hčera vseh treh glavnih bogov. To je čudno a se zgodi na vsakih milijon let in jaz sem bila ta »srečnica«. Stara sem devetnajst, bom pa kmalu dvajset. Že naslednjo pomlad nekje na sredini marca. Nekateri pravijo, da če si takšen polbog kot sem jaz, da boš za 20 rojstni dan za darilo dobil nesmrtnost in postal bog in no jaaz v to ne vrjamem. In pri Ateni sem naredila zadnji letnik srednje šole. Rojstni dan sem imela maja. Vzela sem še nekaj oblek in jih dala v moj nahrbtnik z zlatimi bleščicami. Pograbila sem svojo šminko in macroni labelo. Nato pa stopila čez Olimp. Hodila sem po ulčici, nato čez lebdeče kamne in prišla do dvigala. Do mene je prišla Silver. Silver je moj srebrni pegaz, če koga zanima. »Šefica. Ne me pustiti samo tu.« je rekla v moji glavi. »Pridem pote ljubica. Takoj, ko ugotovim kaj je narobe z Lukom.« sem rekla Silver in stopila v dvigalo. Stopila sem ven iz dvigala in videla smrtnike. Bilo jih je veliko ne ogromno. Zakorakala sem v njih in naravnost ven. »Kako dolgo že nisem bila tu.« sem izdihnila. Že kakšnih pet let nisem bila normalno v svetu smrtnikov. Tokrat nisem rabila ubiti pošasti, tokrat nisem vohunila za smrtniki. Tokrat sem bila SVOBODNA! Stekla sem čez ulice, gledala naokoli, bila sem srečna. Cel dan sem se potikala po mestu. Hodila sem naokoli in uživala v svobodi. Skakala sem naokoli in vdihovala svobodo (in slab, onesnažen zrak). Ob osmih pa sem skočila v morje (ki je bolj onesnaženo kot Silverina voda za umivanje kopit) in počasi začela potovati proti taboru polkrvnih. Hodila sem pod grebenom, mimo mojih moči. Ob pogledu na njih so se mi zasolzile oči. »Luk, če si živ te bom našla. OBLJUBIM!« sem si rekla in jaz znam držati obljube, da vam je jasno. Počasi sem se prebliževala obali. Stopila sem iz morja in prijela svojo šminko. Iz levega žepa sem vzela svojo macroni labelo in se začela pomikati proti areni. Na enem izmed dreves sem videla stražo, ki je padla z drevesa in že tekla proti kočam. Pa saj to ni res! Res se nočem igrati Polomi polkrvnega a kaj češ. Odprla sem šminko iz katere se je zasvetilo nebeško zlato. Začela sem se premikati proti kočam in s pogledom iskati Hermesevo kočo. Premikala sem se vedno bližje in v ozračju sem začutila, da nisem sama. Takrat je iz moje leve priletela električna sulica, ki bi mi mogla preluknjati lobanjo a sem jo s plosko stranjo meča odbila, da je orožje zažvenketalo na tleh. Iz desne prišel zastrašujoče nabrušen nož in odbila sem ga v zadnjem trenutku preden bi izgubila v Polomi polkrvnega. Sinjeoka dolgolaska se je še naprej želela boriti z mano a bila sem tako blizu. Zabrisala sem jo po tleh. Čez svoje črno-rjavo-blonde lase sem dala črno kapuco in napredovala do Hermesove koče. In v zadnjem trenutku me je iz leve nekaj napadlo. Bil je velik, debel in slinast peklenski pes. Z mečem sem že želela zamahniti po njem, ko je nekdo zakričal: »Neee!« In mi zbil meč iz rok. »Kdo si?« je bilo njegovo vprašanje. »Če ne vem kdo si ti, ti ne boš vedel kdo sem jaz.« sem mu odgovorila z zlobnim nasmeškom. »Prav. Jaz sem…

No to je za danes to.
Upam, da je solidno
Hvala *Gallaxy Ginny* in Sky, ki sta komentirali in pohvalili zgodbo LYSM
Lp. fla :heart::yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart: