Pozdravčki!
Tole je nov del:
»Če ne vem kdo si ti, ti ne boš vedel kdo sem jaz.« sem mu odgovorila z zlobnim nasmeškom. »Prav. Jaz sem…


…Nico Di Angelo.« Kje sem že silišala za to ime. In takrat mi je kliknilo. Nico Di Angelo! On je tisti sin od Hada! In no zdaj zdaj mi bo ta pes začel drobiti rebra. Mignila sem s prsti in začelo me je cukati v trebuhu. Curek vode je prišel iz tal in odnesel psa iz mene. Nico se je zagnal proti meni a sem ga z nadlahtjo enostavno odbila. Nekdo se mi je približal. »Mislil sem, da sem edini.« je rekla oseba, ki je verjetno fant. »Kje je Luk?« sem vprašala in postava se je premaknila. »Luk je že slabo leto mrtev.« je rekla. »Sem vedela!« vse moje moči so popustile in nekdo me je prijel za zapestja in me zvlekel v veliko hišo. Pač največjo hišo v taboru. »Hiron. Tale oseba je naredila preplah v taboru.« je rekel fant, ki je bil zdaj osvetljen. A ni to tisti Perzej Jakson ali kako mu že rečejo? »Daj dol kapuco.« je rekla oseba na vozičku. Ime mu je Hiron. A ni to tisti pol konj pol človek? Takrat mi je Perzej potegnil dol kapuco in ven so pogledali moji črno-rjavo-blondi lasje. »Ti si punca.« »Za Zevsovo voljo! Kaj pa sem? A sem slučajno peklenski pes?« sem odgovorila in priznam, da je bilo to kar nesramno. Perzej je pobuljil in me premeril s pogledom. »Kdo si?« je končno pretrgal tišino. »Halzej.« »Kdo si?« je vprašal. Želela sem ponoviti ime a me je Hiron prehitel. »Ona je Halzej. Ona je hči vseh treh glavnih bogov.« »Da Hiron. In no kdo si ti.« »Percy Jakson.« »Tole je Annabeth.« in pokazal na dekle z blondimi dolgimi lasmi z nožem v roki. In karnaenkrat so se z vso močjo odprla vrata in med njimi je stala čokata punca in rekla: »Dobro! Kje je ta pošast, da jo preluknjam?!« »Clariss. Prosim umiri se. Samo zbil ti je sulico.« je rekel fant za njo. Vstala sem in v žepu začutila svojo šminko. Prijela sem jo in odprla. Nebeško zlato se je zalesketalo in rezilo sem postavila naravnost na njen vrat. »Če se samo premakneš ti bo odletela glava!« sem zakričala in še bolj pritisnila, da je dekle stisnilo roko od bolečine. »Pusti Clariss pri miru!« sem slišala za sabo in vrgla meč v steno, da se je zapičil noter. »In no kdo si ti?« sem vprašala. »Chris. Ti?« »Halzej, po smrtniško Elizabeth in po vaše Lizzy.« »Lizzy?« »Ja.« »V Lukovi omarici sem našel nekaj kar ti po moje pripada.« »Kaj pa pričakuješ od hermesovih otrok.« sem odgovorila in zavila z očmi. V spremstvu Percya, Clariss in Annabeth sem stopila v Hermesovo kočo. Chris mi je podal kuverto na kateri je bilo z zlatimi črkami napisano: Za Lizzy. Prijela sem ovojnico in jo stisnila k srcu. Zo je edina stvar, ki mi je ostala od Luka in no njegov pulover. Pismo sem želela pogledati na samem. »Mi zaupate?« »Da. Si polkrvna zato si dobrodošla.« je rekel Hiron za mano. Sploh ne vem, kdaj je prišel. Šla sem na obalo in zabredla v vodo. Šla sem do tako imenovanih mojih moči. Tako sva z Lukom poimenovala kraj pod grebenom, saj so tam moje moči. In tiste moči bojo bile z mano do konca življenja vse dokler ne umrem. List sem stlačila v žep in prijela nakaj alg. S temi pa sem pokrila kratici LC. Stekla mi je solza, če bi mi lahko pa sem v oceanu. Nato sem se vlegla na morsko travo in odprla pismo.
Draga Lizzy!
Če to bereš me po vsej verjetnosti več ni. Ampak prosim ne joči.
To pismo pišem pred tveganjem, to pomeni, da je možnost da umrem.
In le želimi ti povedati.
Si najboljša oseba,ki jo poznam. In naj bo tako za večno.
Vedno tvoj Luk Castelan

Na robu ihtenja sem se nasmehnila in zleknila na alge.
Ko sem se zbudila je sonce že osvetljevalo morje zato sem lapo splavala ven. Počasi sem se premikala po pesku do arene. Od tam se videla, da se v taboru počasi premikajo.
»Jutro Percy!« »Jutro Lizzy! In kje si spala?« je bilo prvo vprašanje. »V morju.« »Jutro Halzej!« je pozdravil Hiron. »Če želiš lahko spiš v veliki hiši. Imamo prosto sobo.« je predlagal Hiron. »Da prosim.« sem rekla in se nasmehnila. V jedilnici so vsi buljili vame. Pač kaj. Novinka sem. Po precej dobrem obroku sem stopila v veliko hišo. Na srečo tokrat ne prisilno. Uzrla sem se v luknji, ki jo je naredil moj meč. Stopila sem dalje in v levo sobo. Na nočno omarico sem dala orožje in v kot zabrisala nahrbtnik. Po več oblek bom šla pozneje. Nato sem iz žepa potegnila list in ga položila na nočno omarico. »Kako se počutiš v taboru?« sem zaslišala za sabo. Prav trznila sem. Obrnila sem se in bil je Percy. Zavila sem z očmi in šla ven. Percya pa še kar ni bilo. Napotila sem se proti veliki hiši. In ko sem prijela za kljuko se je nekaj zlato zasvetilo. Pomoje kar čez stene. In čez sekundo krik.

No hvala vsem, ki zgodbo spremljate. Sploh ne veste kako sem vam hvaležna.:heart::yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart: