In tole je četrti del
Uživajte:
Napotila sem se proti veliki hiši. In ko sem prijela za kljuko se je nekaj zlato zasvetilo. Pomoje kar čez stene. In čez sekundo krik.

Stekla sem naravnost v hišo in iskala kje je sij. In prišla sem do svoje sobe. Pa saj to ni res. In tam je stal Percy z listom v roki. Lukovim listom! In nad njim je lebdel najlepši meč, najlepši ščit in verižica. Stopila sem direktno do Percya in mu iztrgala list iz rok. Vse sem zrinila iz svoje sobe in pogledala pismo še enkrat. Na nejm je bila srebena packa in podrsala sem po njej. In res tam je bilo to kar je našel Percy. Solza mi je stekla po licu. Moram se zamotiti. Ne smem se zlomiti. Če se zlomim sem šibka. Če sem šibka sem ne močna. Če sem ne močna umrem. Tako je moje pravilo katerega si ponavljam v glavi že od otroštva. Spomnim se kako me je Heistija držala v naročju in mi govorila kako sem močna in, da se me ne da zlomiti. Govorila mi je zgodbe o najmočnejših in rekla mi je, da bom jaz enkrat ta junakinja iz zgodb. Vedno me je spodbujala. In mi je kot mama. Ko mi kaj leži na duši se pogovarjam z njo. Je najboljša boginja. Odločila sem se, da grem na Olimp po več oblek in po Silver. Nato pa se vrnem v tabor v katerem bom preživela poletje. Stekla sem iz velike hiše in se izgubila v senci. Čez nekaj časa sem pa stala pred Empire State building. Stopila sem do vratarja za pultom in pozdravila. »Pozdravljena Halzej. Si se že naveličala sveta smrtnikov?« je vrtal vame. »Ne. Le po obleke in po konja sem prišla.« šele zdaj sem ugotovila, da bo konj v dvigalu nekaj najbolj čudnega. Si predstavljate. Najmočnejša bojevnica, ki jo je učila sam Ares, s konjem v dvigalu. Stopila sem naprej in vratar mi je odprl dvigalo. »Šestoto nadstropje prosim.« in dvigalo me je poneslo. Stopila sem po lebdečih kamnih in čez ulice in tako do pantenona in zavila v bivalne predele. Stopila sem do svojega doma, ki je manjša palača. Kaj, tudi jaz lahko živim fino. Pozdravila sem nimfo, ki mi je ravno pospravila sobo. Stekla sem v sobo in se zapodila v omaro. Ven sem zmetala vsaj 20 Calvin Kline puloverjev. Vzela sem le dva. Kdo potrebuje puloverje poleti? Našla sem potovalko in v njo na dno vrgla puloverja. Nato pa mi je na glavo padel pulover. Uganite od koga je? Lukov. Objela sem ga in ga nežno dala v potovalko. Nisem ga še oprala in tako ima še vedno vonj po njem. Predramila sem se iz sanjanja in nadaljevala. Iz druge omare sem prijela sedlo in uzdo in ju vrgla na posteljo. Povlekla sem še nekaj kratkih hlač in majic. Kje je zdaj moja denarnica?! Razmetala sem celo sobo in ugotovila, da je na nočni omarici. Bravo jaz. Cela nobelova nagrada. Prijela sem denarnico s Silver in preverila kaj je v njej. V redu. Vnjej je bilo ena in milijon drahma in dolarji. Drahme sem zamenjala za dolarje pri Hermesu. Sicer ni bil najbolj navdušen, da jih rabim a kaj češ. Sploh mu ni všeč, da sem se družila z Lukom in to, da ga potem nisem rešila. Dobesedno mi je deset minut govoril eno in isto. »Če se družiš z mojim sinom ga reši ne pa da ga pustiš. Še zdaj ne morem vrjeti, da mu nisi pomagala. Pa takšna junakinja…« in bla bla bla. Dobesedno sem na koncu pobegnila ven, ker ga nisem več prenašala. Stekla sem po potovalko in noter zmetala še nekaj tenisic. In preverila koliko denarja imam. Sto, davesto, tristo…dva tisoč dolarjev. In še kartica na kateri je še vsaj trikrat toliko denarja. Dobesedno ne vem koliko so vredni ti dolarji, saj na Olimpu plačujem z drahmami. Prijela sem torej sedlo, uzdo, potovalko in torbe za na Silverine boke in se podala ven. A sem se kar hitro vrnila. Na nočni omarici je ležala kristalna zapestnica. Ima mavrične drgulje in je čarobna. To je zapestnica nevidnosti in je bil dar od Atene. Zapela sem jo za zapestje in še enkrat stekla ven. Prišla sem do hleva in sploh mi ni bilo treba dvakrat reči. Silver je že stala pri meni. »Zdravo šefica! A greva v tabor polkrvnih? Slišala sem, da je tam en črn konj Črnivran in baje je ful kjut.« »Šli bova v tabor polkrvnih.« »Jej! Svet smrtnikov.« Silver sem nadela uzdo, sedlo in torbi. Nato pa jo lepo in počasi odpeljala do dvigala. Izstopila sem in po vsej verjetnosti sem postala totalna budala. Dekle ki pripelje svojega konja z dvigalom. Stopila sem ven in s Silver sva se izgubili v senci. In pristali sva v taboru polkrvnih. Odvedla sem jo do hlevov kjer sem srečala Percya. »Hej. Lizzy zamudila si kosilo in kje si bila tako dolgo? Skoraj cel dan je že minil.« »Bila sem na Olimpu. Briga me, da sem zamudila kosilo. in če je minil cel dan? In no tole je Silver.« Prijela sem svoje torbe in Silver pustila v hlevu. Ko sem stopila v sobo pa me je premagala želja. Odprla sem list in prijela orožje v roke. Prvi je bil meč iz nebeškega zlata, poln kristalov, diamantov in drugih dragih kamnov. Zraven njega pa pokrovček. Pokrovček sem cala na vrh konice in meč se je spremenil v šminko. Drugi je bil ščit iz močne kovine tudi s kristali. In obesek. Bil je medaljon iz zlata z dragimi kamni in v notranjosti fottografija mene in Luka. Luk je imel okoli mojega vratu ovite roke. Obraz mu je pokrivala senca kapuce na črnem puloverju. In Pred njim sem stala jaz stara tam 14 let. Imela sem nasmešek in on tudi. Pa čeprav se ni videlo sem jaz videla njegov nasmeh. Obesek sem si nadela okoli vratu. »Lizzy? Se greš z nami lov na zastavo?« je rekel Percy, ki je ne vem kdaj prišel k meni. »Že prihajam!« sem rekla, odprla orožje in stekla. Pri jedilnici sem pozdravila Heistijo nato pa se pognala v boj.
Upam, da je bil vsaj malo zanimiv.
Res vam vsem hvala, ki me podpirate
LYSM :heart::yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart: fla