Ojla.
Da sva napisali 4.del je trajalo malo dlje, saj sva imeli veliko dela za šolo.

Brian
V svoji sobi opravlja nalogo po videzu nenavaden šestnajst letni fant. Ime mi je Brian. Vsi sošolci se iz njega norčujejo zaradi oranžnih las. Brian je zelo ponosen na svoje rjave oči. Vedno ima v njih iskren ter globok pogled. »Ne, no! Spet sem se zmotil! Pa kdaj mi bo to šlo?« se je jezil. Od jeze je skočil s stola. »Le kaj naj naredim? Ko vsaj med poukom ne bi sanjaril o Mary Thomas.« je mrmral. Nujno je potreboval svežega zraka. Odprl je okno. Vdih, izdih, vdih. izdih,… Zaprl je okno in se spet začel mučiti z nalogo. Grizel je svinčnik, razmišljal. Od obupa se je postavil celo na glavo. »Ne gre mi!« je naposled vzrojil. »Ok, dajmo Brian. Štej do deset. Ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, dim.« je štel. Čakaj sem rekel dim? Povohal je zrak okoli sebe. Čisto zares je vohal dim. Ozrl se je k svinčniku v svoji roki. Pa saj to ni res! Svinčnik je gorel! Pa ne samo svinčnik. Gorele so tudi njegove dlani. V paniki se je oziral okoli za gasilnim aparatom. Ups! Saj ga nimam v sobi. Stekel je po stopnicah navzdol v kuhinjo. Za mizo sta sedela njegova starša Evanna in Arthur Fisher. »Brian ali si že končal nalogo?« sta ga nejeverno vprašala. »Nisem še čisto gotov. Bi mi prosim raje pomagala?!« je na koncu zavpil. Starša sta ga začudeno pogledala. Brian je v tisti jezi in paniki izgubil oblast nad ognjem. Ognjena krogla je švignila po hiši, osmodila omaro in poletela nazaj v Brianovo roko. Starša sta ga samo osuplo pogledala. Evanna je šoku obsedela. Arthur pa je odhitel v klet po gasilni aparat. »Brian….. Saj nimaš vročine kajne?« je mama iz previdnosti vprašala. »Ne nimam! Le gorim!« je Brian poskusil pojasniti. Toda še sam ni vedel kako naj to razloži. »Že prihajam!« se je tedaj zaslišal očetov glas. V naslednjem hipu je Arthur že škropil svinčnik in Brianove dlani. Toda svinčnik je ugasnil, dlani pa nikakor. »Kaj naj! Kaj naj!« je obupano vpila Evanna. »Še opekline bo dobil!« je mama še naprej paničarila. »Sedaj pa se umiri Evanna! V bolnišnico bomo odšli!« je povzdignil glas oče. Evanna je zmogla samo prikimati. Hitro so stekli do avta. Odpeljali so se v bolnišnico. Brian je na zadnjih sedežih gasil roke. »Boš lahko zdržal?« ga je vprašala mama. »Ne skrbi sploh ne peče.« jo je miril Brian. Starša sta ga začudeno ošinila s pogledom. Prispeli so do bolnišnice. Skoraj so skočili iz avta in stekli do zdravnika. Medicinska sestra jih je na hodniku ustavila. »Počakati je treba v čakalnici.« jim je pojasnila. »Ni časa! Roke mu gorijo!« se je razburila Evanna. Arthur pa je v potrditev pokimal. Brian je pred sestro iztegnil roke. »Počakajte prosim trenutek.« jim je naročila medicinska sestra. Odšla je za vogal. Evanna, Arthur in Brian so čakali. Čez pet minut je do njih prišel zdravnik. »Družina Fisher, prosim pojdite za mano.« je naročil zdravnik in odšel v ordinacijo. Fisherjevi so mu sledili. Stopili so v ordinacijo. »Brian prosim če roke potopiš v to vodo.« je naročil zdravnik. Brian ga je ubogal. Ko je roke izvlekel iz vode so še kar naprej gorele. Zdravnik in sestra sta se popraskala po glavi. Nista vedela kaj naj naredita. Tedaj je v ordinacijo pritekel zamaskiran moški. »Odmisli jezo. Bodi vesel.« je šepnil Brianu na uho. Nato je stekel iz sobe. Vsi prisotni so začudeno gledali. Brian je ubogal nasvet. Začel je misliti na lepe trenutke. Ko je odprl oči roke niso več gorele. »Moje dlani so nehale goreti. Lahko gremo.« je naznanil. Zdravnik in medicinska sestra sta pokimala. »Lahko greste.«