ODSEV MESEČINE
(drugič ker se mi je prvič ponesrečilo)
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Tečem po dolgi prazni temni ulici. Edino vprašanje, ki se mi zdaj vrti po glavi in me noče pustiti pri miru je: »Kako bom sploh preživela?«. Verjetno bom morala najti kakšen gozd poln miši in kuščarjev… ali pa reko polno rib.

Še vedno se ne ustavim. Za enkrat je moj cilj morje ki je vsaj nekaj kilometrov daleč. »Čim dlje, bolje je, pa, če umrem po poti,« pomislim.

Čeprav sem odločna in nočem popustiti mi noge začnejo pešati. Moj ritem je vse počasnejši, čeprav se delam, da tega ne opazim. Celo moje mačje telo nasprotuje nadaljnjim naporom a ga ne poslušam. Hočem zbežati in se nikoli več vrniti, da jim bo žal.

Da jim bo žal, da so tako grdo ravnali z menoj, da jim bo žal, da pozabljajo name za več dni, da jim bo žal… a najverjetneje jim ne bo. Saj je enkrat moj gospodar rekel, da sem jim samo v napoto in, da jim samo denar mečem v smeti.

Ne, pozabili me bodo. Ne bo jim žal. Še srečni bodo ker so se me znebili.

Bolje zame in za njih, čeprav jim ne želim nič dobrega. Niti dobre večerje, ki si jo jaz tako močno želim, niti enega užitka ali nasmeha več. Vsaj ob meni ne.

Zdaj bom prosta in živela vsepovsod, ne pa samo na njihovem podstrešju ali v dnevni sobi, ko so me potrebovali samo za to, da sem igračka njihovim otrokom. Sama se bom odločala kdaj, koliko in kaj bom jedla ter najpomembneje… kaj bom delala.

Verjetno se že sprašujete, kdo sem ta uboga jaz in kdo so tej oni? Naj se vam na kratko predstavim: sem Aira, od danes naprej potepuška mačka. Oni pa so tisti, ki so me vzeli iz zavetišča. Nisem marala zavetišča, ampak sem spoznala, da so ljudje še hujši. Od danes naprej ne bom imela nič več opraviti z njimi! Razen mogoče… pojesti njihove ostanke… V redu bom!

Zdaj me noge že resnično bolijo in ne morem več ignorirati utrujenosti. Še zadnje moči porabim, da se zvlečem v še temnejšo in še bolj prazno majhno ulico. Tu bo danes moje prenočišče.

Ker niti malo ne zaupam več ljudem ne bom spala na tleh pod njihovimi nogami, kot nekakšen ponižan pes. O, ne!
Pogledam navzgor. Skoraj se ne vidi neba, tako tesno skupaj so stavbe. Prešini me zamisel. Po hrbtu me spreleti neprijeten občutek, kot da bi me stresla elektrika. Ne zmorem. Komaj, da tačko premaknem. Najraje bi se zgrudila po tleh in zaspala a, ta trenutek sem preveč ponosna.

Opazim, da je na zidu pritrjenih veliko polic za rože in vrvi za perilo. Če bi le imela dovolj moči- a nimam je. Komaj še razmišljam…

Sem na robu tega, da se zgrudim. Noge se mi že hudo majajo in še zadnjič poskušam zamijavkati kakšni drugi mački, ki je mogoče v bližini. Moj cvileč »mijav« odmeva po stenah hiš v ulici in v tistem trenutku se zgrudim.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Olleh!
Kot obljubljeno je tukaj poprava moje zgodbe :)
PROSIM če imate kakšen popravek, idejo ali kritiko napišite v komentarje ali pa v moj kotiček
Če bo vse vredu mogoče kmalu pride nadeljevanje
Vesela bom kakršnekoli podpore pri zgodbi
Lyzm in hvala, če si prebral/a,
*Galaxy Ginny*