Anja in Blaž sta dvojčka. Imam še pravega brata Gašperja. On je dve leti mlajši od mene. V tej družini pa sta še starša. Oči je zelo uspešen direktor nekega mizarskega podjetja. In moja mami-no, mačeha (ni kot tista iz Pepelke). Ime ji je Laura in je najbolj prijazna mačeha, ki jih svet pozna. Po poklicu je veterinarka in nekoč je bila tudi svetovalna delavka. Pomaga mi rešiti vsak problem. Moja prava mami pa je umrla, ko sem bila stara sedem. Bila je ena od mnogih žrtev prometnih nesreč. Velikokrat obiščem njen grob in se v mislih pogovarjam z njo. Z menoj je v vsakem trenutku življenja. Z menoj se veseli ob dobri oceni in me tolaži ob slabi. Moje življenje je res čudovito. Del te družine pa sem nazadnje tudi jaz: Ema Golob. Ko sem prišla s svojimi tremi pobalini domov sem na mizi našla sporočilo, da bosta oči in Laura spet dolgo v službi. Anjo, Blaža in Maksa sem posadila pred televizor, da sem lahko v miru pripravila kosilo. Med čakanjem, da voda za testenine zavre sem si ob televizijski spremljavi brundala pesem Let it Go. Imeli smo hitro kosilo, da sem lahko, da sem lahko končala nalogo za angleščino. To mi res ne leži. Kmalu zatem je iz šole prišel Gašper, se zaprl v sobo in začel vrteti glasbo. Oči in Laura sta se vrnila šele ob osmih. Pred spanjem, ko nas je oči prišel pokrižat sem ga prosila: »Očka, glede na to da je jutri sobota in že dva tedna vztrajno sneži, bi lahko šli jutri drsat? Prosim!« »Prav draga moja! Led je gotovo že dovolj debel. Lahko noč!« Juhu! Jutri gremo drsat! Končno! Maksa bom naučila drsati. S tem mu bom izpolnila lanskoletno željo. Takrat me je zmanjkalo in potopila sem se v spanec.