Zbudila sem se vsa zmečkana. To res ni dober občutek. Za zajtrk sem pomlatila skledico koruznih kosmičev in mleka, potem pa sem se odpravila v šolo. Do šole res nimam daleč, saj živim v mestu. Harry se mora peljati z avtobusom, kar je v resnici neprimerno bolje. Vsaj ne rabi vsak dan hoditi dva kilometra do šole.

Zdaj sedim v šoli. Harry se je zjutraj skregal z Sophie, zato zdaj togo sedi na stolu in mrko gleda predse. Jaz pa se muzam in trudim zadržati smeh. Skregala sta se, ker mu je Sophie rekla, da mu ne da številke. Ja, to je bil hud udarec zanj. Vedno je bil priljubljen, tako pri fantih, kot pri dekletih. Zavrnitve težko sprejema, ker jih ni navajen. Smejim se, on pa zarenči name: "Kaj se pa ti smejiš?" Povem mu, kakšen izraz ima na obrazu in sedaj se tudi on nasmeje. "Hej! Naj dam bel sladkor v piškote, ali rjav?"
Ga vprašam. "Daj rjavega. Bel je preveč svetel za današnje dogodke." Mi čisto resno odgovori. Zasmejem se, za kar si prislužim oster pogled učiteljice. Takoj utihnem. Sedaj se zasmeji Harry. Za učiteljico pa je to preveč. "Kaj pa se vidva gresta! Harry, presedi se k Sophie! Madison, ti ostaneš tukaj." Ko vidim izraz na Harryevem obrazu skoraj spet bruhnem v smeh. Ko se vsede, stol premakne, čisto stran od Sophie in sploh je ne pogleda.

Harry mlati mojo rižoto. Jaz pojem njegovo solato in juho. Tako je vedno, kadar jemo rižoto. Jaz je ne maram, on pa jo obožuje. "A mi prideš danes pomagat peči piškote?" Ga mimogrede vprašam. "Ja, lahko pridem po treningu. Ob petih bom pri tebi, velja?"
Prikimam. Res upam, da pride, ker ima odlično roko za peko, kar je presenetljivo, glede na to da je fant ki je priljubljen in igra nogomet. Ja včasih Harry preseneti tudi mene.

Se nadaljuje...