Zbudim se. Vstala sem, si nataknila natikače in odšla v kuhinjo. Tam zagledam njega...
"Si se le zbudila? Pogrešal sem te" se rahlo zasmeje in me objame.
"Ne, Matjaž, ne. Pusti me. Nebom pozabila kar si mi naredil. Nikoli" rečem in se odpravim v kopalnico. Tam si na hitro počešem lasje, svoje temno rjave, kodraste in dolge , ki so sijali kot sonce.
"Čas je Lina. Pridi" zakliče izza vrat in stopi do mene.
"Res bi rad, da greš z mano. Potem se bova pogovorila" se sladko nasmeje, da več kot ja nisem morala reci.
"Prav. A vedi, šekar te sovražim!". Odprla sem vrata sobe, stopila na hodnik in Matjaž me je ponovno zgrabil za roko:" Te ni strah?"
"Mah, česa? Tvojega očeta? Mame? Brata? Kje pa. Bolj ko mi boš ti težil in bolj ko mi bojo oni težili hitreje grem domov. Le nekaj! Ne omenjaj jim kaj si mi naredil!" sem mu pribila in odprla vrata kljuke vhodnih vrat.

Ozrem se v temen, vlažen gozd, brez človekove stopinje in življenja. Edina punca, človek, sem.

Vsedeva se v avto, obrnje ključ in že sva udrvela čez gozdo pot do mesta. Vzunaj so naju čakali vsi. Bilo me je strah vprašanj, odgovorov in izrazov na obrazih, kaj če me nebojo marali? Kaj če bom zardela in bom izgpedala kakor, da sem si dala preveč "blusha" na obraz. Čutim stisko, nemir, vmemirjanje in potenje, ki teče po meni.

Matjaž me pogleda.
"Nič ti nebojo. Saj so tudi oni šli čez to"

Malo se mi je nasmehnil in že je stopil iz avta. Jaz sem pa šekar sedela in gledala čez okno kako so se pozdravljali.Ko naenkrat začutim hiter utrip srca. Tako hiter, da sem mislila da bo konec z mano.

In res je bilo...
-----------------------

Evo tole je 1. del. vesela bom vsake kritike in pohvale
love u