okj, guyys 6. del:heart_eyes:

6. del – Globlje v temo

Lana je še vedno strmela v listek v svojih rokah. "Ne zaupaj mu."
Njena glava je kričala, naj to vzame resno, naj vsaj pomisli na možnost, da Adrian ni to, kar pravi, da je. A njeno telo… njen razum… vse v njej je hotelo verjeti njemu. Globoko je vdihnila, nato pa hitro zmečkala listek in ga vrgla v predal. Ko je dvignila pogled, je Adrian že prečkal cesto.
"Kaj je narobe?" je vprašal, ko je stopil v knjigarno.
"Nič," je rekla prehitro. Adrian se je rahlo namrščil, nato pa se je nasmehnil in položil roko na njen pas. "Dobro. Ker imava delo." Lana je dvignila obrvi. "Delo?"
"Najina preiskava," je rekel tiho. "Poiskala bova nekoga, ki nama lahko da odgovore." Nekaj ur kasneje sta sedela v avtu na robu mesta. Adrian je imel pogled usmerjen na zapuščeno hišo pred njima. "Claireina sestra živi tukaj," je rekel. "Ona bi lahko vedela nekaj, česar policija noče videti."
Lana se je ugriznila v ustnico. "In misliš, da nama bo preprosto povedala?" Adrian jo je pogledal. "Odvisno od tega, kako bova vprašala."
Iz neznanega razloga je Lana začutila hladen občutek v prsih. Bila je navajena njegovega šarma, njegovega nadzora… a včasih je bil njegov glas preveč prepričljiv. Preveč… manipulativen.
Odmislila je dvome in stopila iz avta.Claireina sestra, Eleanor, je bila mlajša, kot je Lana pričakovala. Ko je odprla vrata, je njen izraz prešel iz presenečenja v previdnost. "Kaj hočeta?" je vprašala. Adrian je stopil naprej in z najmehkejšim glasom rekel: "Samo nekaj informacij. O Claire."
Eleanor je nekaj trenutkov oklevala, nato pa jima s tihim vzdihom odprla vrata. V dnevni sobi je bilo vse pospravljeno, a na policah so bile slike Claire. Eleanor je sedla na rob kavča, njene roke so bile prepletene v krilu. "Policija pravi, da je samo odšla," je rekla hladno. "Ampak jaz vem, da ni res."
Lana se je nagnila naprej. "Zakaj tako misliš?"
Eleanor je pogledala v tla. "Ker me je še noč pred izginotjem poklicala. Rekla je, da jo nekdo zasleduje.". Lana je otrpnila. "Ali je omenila, kdo?"
Eleanor je počasi prikimala. "Ne z imenom. Ampak rekla je nekaj čudnega."
"Kaj?"
Eleanor se je zazrla naravnost v Adriana. "Rekla je… da ji nekdo, ki mu je zaupala, laže." Lana je v prsih začutila leden občutek. Počasi se je obrnila proti Adrianu. Bil je popolnoma miren. Njegov izraz ni izdal ničesar. "Ljudje pogosto postanejo paranoični, ko se jim zgodi kaj takega," je rekel počasi. "Mogoče je samo…"
"Ne," ga je prekinila Eleanor. "Bila je prepričana."
Lana je nenadoma čutila, kako se ji potijo dlani. Pogledala je Adriana – njegov nasmeh je bil enak kot vedno. Topel, zaščitniški. Ampak kaj če je bil tudi lažen? "Če ugotovita karkoli novega, mi povejta," je rekla Eleanor in vstala, s tem pa nakazala, da je pogovor končan. Adrian in Lana sta se odpravila nazaj proti avtu. Ko je Lana odprla vrata, je začutila Adrianovo roko na svojem zapestju.
"Vse v redu?" je vprašal tiho. Lana se je prisilila v nasmeh. "Ja. Samo… veliko informacij naenkrat."
Adrian jo je nekaj trenutkov gledal, nato pa pokimal. "Ne skrbi. Zdaj sva bližje resnici." Lana je prikimala, a v njej se je nekaj premaknilo.


Kaj pa če resnica ni to, kar si želi najti?