omg, ne morm verjet da je to že 8. del!:slight_smile:‍:arrow_up_down:

8. del – Razkritje in nevarnost

Lana ni mogla izgnati Adrianovega obraza iz svoje glave. Tisto, kar je videla v njegovih očeh, ni bilo zgolj prepričanje, da ve, kaj je najbolje. Bilo je nekaj temnega, skrivnostnega, nekaj, kar jo je opozarjalo, da ni vse, kar se zdi. Vendar pa jo je njegova prisotnost še vedno preplavljala – močna, zaščitniška, skoraj neizogibna. V naslednjih dneh sta skupaj preiskovala, obiskovala mesta, zbirala dokaze, vendar se je Lana vse bolj zavedala, da je vsak njegov korak preveč premišljen. Vse je bilo pod njegovim nadzorom, tudi tiste najmajše podrobnosti. Zdi se, da je vedel, kam naj gresta, preden sta sploh začela iskati. Ta večer sta sedela v njenem stanovanju, obkrožena z dokumenti in zapiski. Mračna svetloba je padala skozi okno, v ozadju pa je bil slišati veter, ki je rahlo zalezoval skozi reže v oknih. Adrian je počasi obračal fotografije žrtev, njegove oči pa so se ob vsakem obrazu nekoliko zatemnile.
"Te žrtve…," je rekel tiho, ko je gledal v oči na eni izmed slik. "Več jih je, kot sem pričakoval."
Lana je sedela nasproti njega in opazovala, kako se je njegov obraz spreminjal. Njegova desna roka je počasi prehajala iz ene slike v drugo, a vendar je bil njegov pogled zbran, kot da je že preživel vse, kar so te oči pripovedovale.
"Kaj to pomeni?" je vprašala, ko je začutila težo v zraku. Adrian se je obrnjen proti njej, njegov pogled ni bil več tako mehka in ljubeč. "Da smo na pravi poti." Njegov glas je bil miren, a nekaj v njem je bilo preveč ostrih robov. Lana je pomislila na prejšnje dogodke – na njegovo skrivnostnost, na to, da je vse vedel še preden sta začela raziskovati. Zdaj je bilo vse bolj jasno, da je nekaj narobe. Njena roka je počasi segla do telefona.
"Kje si bil prejšnjo noč?" je izbruhnila. Adrian je dvignil pogled, a ni rekel ničesar.
"Ne moreš mi govoriti, da nisi vedel za žrtve, ki so izginile pred Claire," je dodala. "In ne moreš mi reči, da nisi imel nič s tem."
Tišina se je prelomila z njegovim hladnim smehom. "Tako hitro sklepaš, Lana. Misliš, da sem jaz tisti, ki vodi te igre?"
Njegove besede so se zdele lažno prepričljive, vendar pa je v njegovem pogledu bilo nekaj, kar je sprožilo alarm v njenem telesu. Lana je na hitro vstala in stopila korak nazaj, ko je začutila, kako se je napetost stopnjevala. "Povej mi resnico, Adrian!" je skoraj zakričala. Adrian se je premaknil. Njegovo telo je bilo kot zategnjena napetostna vrv. Ko je stopil korak proti njej, je bilo v njegovem obrazu nekaj, kar je močno občutila. Bil je lovec in Lana je bila že dolgo njegova tarča. "Lana," je rekel z nizkim glasom, ko se je nagnil bližje. "Povedal ti bom resnico… ampak ti se moraš odločiti, če si pripravljena poslušati."
Njegov dih ji je segel do vratu, ko se je nagnil k njej. Lana je za trenutek zaprla oči in čutila, kako jo preplavljajo mešani občutki. Bil je močan, temen, nevaren, vendar je bila njena privlačnost do njega še vedno premočna. "Ne," je končno rekla, ko je odprla oči. "Ne bom te pustila, da me manipuliraš."
Adrian je odmaknil roke in se umaknil. "Ti vedno iščeš resnico, Lana. Vendar pa si pozabila, da resnica ni vedno nekaj, kar si želiš videti."
Naslednje jutro je Lana prejela obvestilo, da so našli še eno telo. Ženska, ki je bila izginila pred mesecem dni. Policija je že bila na terenu, vendar je Lana vedela, da mora hiteti. Ni mogla več zaupati policiji – preveč so bili zmedeni in neodločni.
Ko je pogledala proti Adrianovim očem, je vedela, da je zdaj popolnoma ujeto v mrežo, ki jo je postavil on. Tisto, kar se je začelo kot ljubezen, je zdaj postajalo vse bolj nevarno.