Živjo! Tokrat tole piše Forever, ker jaz nimam kaj dosti časa za zgodbe... Nisem velik aktivna, ker smo kr naprej nekje, včeri smo pršli s Štajerske. Uživajte pri branju!

:kissing_closed_eyes::hugging::heart_eyes::kissing_heart::revolving_hearts::two_hearts::sparkling_heart::cupid:

Sedela sem pri oknu in z žlico mešala kosmiče v skledi, čeprav jih nisem nameravala pojesti. Zunaj je bilo sivo, skoraj megleno, in tišina v hiši je bila nekako težka. Telefon je ležal poleg mene – tih. Brez piskanja, brez utripajočih obvestil. Prvič po dolgem času me Henry ni poskušal doseči.

Pogled mi je zdrsnil po ekranu. Njegovo včerajšnje sporočilo je bilo še vedno tam:
"Scarlett, želim te videti. Brez šal, brez igranja. Samo da se pogovoriva."

Dolgo sem ga samo gledala, prebirala znova in znova, kot da bi v tistih besedah bilo nekaj, kar sem morala še odkriti. Potem sem končno tipkala:
"Danes ob štirih. Park pri fontani. Če prideš, bom tam."

Oddahnila sem si, ko sem poslala sporočilo. V meni je bilo naenkrat vse mirno in hkrati nemirno – kot tik pred plavanjem, preden skočim v vodo.

Ob štirih sem sedela na klopi ob fontani. Voda je šumela, zrak je bil hladen, vlažen, in listi pod mojimi nogami so šepetali s premiki mimoidočih. S prsti sem počasi risala kroge po vodni gladini in skušala umiriti misli.

Potem sem ga zagledala. Henry. Stopil je proti meni, ne prehitro, ne odločno – skoraj zadržano. Usedel se je poleg mene in nekaj časa sva samo sedela v tišini.

"Živjo," je rekel.

"Živjo."

Pogledala sem ga. Ni imel tistega značilnega nasmeha, tistega, ki mi je šel včasih grozno na živce, drugič pa sem ga pogrešala. Bil je resen.

"Scarlett," je začel, "vem, da sem bil preveč vsiljiv. Mogoče res otročji. Ampak... lažje mi je bilo delati hece, kot reči, da mi je res mar. Ne kot prijateljici. Ne že dolgo."

Za trenutek nisem vedela, kaj naj rečem. Srce mi je malo hitreje utripalo, a obraz sem ohranila miren. Pogledala sem v tla in potem spet vanj.

"Hvala, da si mi to povedal," sem rekla. "Samo... nisem še čisto pripravljena slišati vsega tega. Ne vem, če sploh vem, kaj čutim."

Prikimal je. "V redu je. Samo... moral sem ti povedati. Vsaj enkrat brez šal."

Nasmehnila sem se – tisti nežen, tih nasmeh, ki je pomenil: razumem. Ne obljubljam, ne zavračam. Samo... razumem.

"In zdaj?" je vprašal čez nekaj trenutkov.

"Zdaj greva na sladoled," sem rekla in vstala. "Ti plačaš. Za vse tiste piske."

Zasmejal se je, tisti znani, mehki smeh, ki ga nisem slišala že nekaj časa. In ko sva se odpravila proti sladoledarni, sem začutila, da morda ni vse tako zapleteno, kot sem si predstavljala...