Pisalnica
Piše Forever:heart:
*roza*<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3333*roza*
Ko sta stopila iz sladoledarne, je začelo rahlo deževati. Scarlett je dvignila glavo proti nebu in zaprla oči. Kaplje so ji padale na obraz, a niso je motile. Henry je hodil ob njej tiho, z rokami v žepih.
"Veš," je rekel, "ko si me blokirala... sem mislil, da sem te res izgubil."
Scarlett je pogledala predse, na mokre pločnike. "Mogoče si me za trenutek res imel. Samo... ne na pravi način."
"Zdaj pa?" je vprašal previdno.
"Zdaj... še nič ne pomeni, da boš kar imel vse nazaj. A vseeno si tukaj. In to nekaj pomeni."
Henry je prikimal. Nato pa se je ustavil. "Scarlett... nekaj ti moram povedati. Nekaj, kar ti nisem nikoli upal napisati."
Njena stopala so se nehote ustavila. Srce ji je znova poskočilo. Ne zaradi simpatije. Zaradi tona njegovega glasu. Nekaj v njem je bilo drugače.
"Povej," je rekla tiho.
Henry je pogledal proti parku, kjer so veje trepetale v vetru. "Tisto, kar sem rekel... da mi je mar... to je res. Ampak ni vse. Vem nekaj, kar bi ti morala vedeti že zdavnaj. Nekaj o... tvojem očetu."
Scarlett je otrpnila.
"Kako to misliš?" je vprašala. Njen glas je bil trši, bolj oster kot prej.
Henry se je obotavljal. "Ne tukaj. Ne med sladoledom. Pridi jutri zvečer. Ob osmih. Na tisto klop pri jezercu, kjer smo imeli lanski piknik s skupino. Obljubim, da ti bom povedal vse. Samo... bodi pripravljena. Ni lahko."
Scarlett ni rekla nič. Samo gledala ga je. Potem je pokimala.
Ko je prišla domov, je v torbi brskala za telefonom, a vmes našla staro fotografijo – njo in očeta, ko je bila stara šest let. Bil je nasmejan. Drugačen, kot ga je zadnja leta poznala. Pogledala je še enkrat Henryjevo sporočilo. Potem je zmajala z glavo in zašepetala sama sebi: "Kaj, za vraga, veš ti, česar jaz ne?"
In noč je padla nad mesto, tiha, temna in polna vprašanj.
*roza*<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3333*roza*
Ko sta stopila iz sladoledarne, je začelo rahlo deževati. Scarlett je dvignila glavo proti nebu in zaprla oči. Kaplje so ji padale na obraz, a niso je motile. Henry je hodil ob njej tiho, z rokami v žepih.
"Veš," je rekel, "ko si me blokirala... sem mislil, da sem te res izgubil."
Scarlett je pogledala predse, na mokre pločnike. "Mogoče si me za trenutek res imel. Samo... ne na pravi način."
"Zdaj pa?" je vprašal previdno.
"Zdaj... še nič ne pomeni, da boš kar imel vse nazaj. A vseeno si tukaj. In to nekaj pomeni."
Henry je prikimal. Nato pa se je ustavil. "Scarlett... nekaj ti moram povedati. Nekaj, kar ti nisem nikoli upal napisati."
Njena stopala so se nehote ustavila. Srce ji je znova poskočilo. Ne zaradi simpatije. Zaradi tona njegovega glasu. Nekaj v njem je bilo drugače.
"Povej," je rekla tiho.
Henry je pogledal proti parku, kjer so veje trepetale v vetru. "Tisto, kar sem rekel... da mi je mar... to je res. Ampak ni vse. Vem nekaj, kar bi ti morala vedeti že zdavnaj. Nekaj o... tvojem očetu."
Scarlett je otrpnila.
"Kako to misliš?" je vprašala. Njen glas je bil trši, bolj oster kot prej.
Henry se je obotavljal. "Ne tukaj. Ne med sladoledom. Pridi jutri zvečer. Ob osmih. Na tisto klop pri jezercu, kjer smo imeli lanski piknik s skupino. Obljubim, da ti bom povedal vse. Samo... bodi pripravljena. Ni lahko."
Scarlett ni rekla nič. Samo gledala ga je. Potem je pokimala.
Ko je prišla domov, je v torbi brskala za telefonom, a vmes našla staro fotografijo – njo in očeta, ko je bila stara šest let. Bil je nasmejan. Drugačen, kot ga je zadnja leta poznala. Pogledala je še enkrat Henryjevo sporočilo. Potem je zmajala z glavo in zašepetala sama sebi: "Kaj, za vraga, veš ti, česar jaz ne?"
In noč je padla nad mesto, tiha, temna in polna vprašanj.
Moj odgovor:
Amerika945
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
On me opazi… ali pa sploh ne? Rabim pomoč 😭
Hej, rabim en nasvet… :yellow_heart:
V šoli mi je en fant všeč in res bi rada bila malo bolj povezana z njim… samo ne vem, kako naj to naredim, da ne bo preveč očitno. :sweat_smile:
Pa malo me je strah, ker se on druži s tistimi “in” puncami, ki takoj pogruntajo, kdo je komu všeč… in včasih znajo bit malo zlobne :grimacing: zato res nočem, da bi karkoli narobe razumele.
Zdaj se bliža valeta in plešem z njim🫶 in sem totalno živčna. Ful bi rada, da me vidi v lepi, samozavestni luči… ampak ne vem čist, kako naj v šoli izpadem bolj “lepa” ali pa urejena, da me sploh opazi.
Nočem pa pretiravat ali bit fake — samo rada bi bila boljša verzija sebe.
A imate mogoče kak nasvet, kako bit malo bolj samozavestna in sproščena pred fantom, ki ti je všeč?
In kako bit v šoli mal lepše urejena (frizura, obleke, energija,…), ne da zgledam, kot da se preveč trudim?
Res hvala vsakmu, ki bo pomagu :yellow_heart:
V šoli mi je en fant všeč in res bi rada bila malo bolj povezana z njim… samo ne vem, kako naj to naredim, da ne bo preveč očitno. :sweat_smile:
Pa malo me je strah, ker se on druži s tistimi “in” puncami, ki takoj pogruntajo, kdo je komu všeč… in včasih znajo bit malo zlobne :grimacing: zato res nočem, da bi karkoli narobe razumele.
Zdaj se bliža valeta in plešem z njim🫶 in sem totalno živčna. Ful bi rada, da me vidi v lepi, samozavestni luči… ampak ne vem čist, kako naj v šoli izpadem bolj “lepa” ali pa urejena, da me sploh opazi.
Nočem pa pretiravat ali bit fake — samo rada bi bila boljša verzija sebe.
A imate mogoče kak nasvet, kako bit malo bolj samozavestna in sproščena pred fantom, ki ti je všeč?
In kako bit v šoli mal lepše urejena (frizura, obleke, energija,…), ne da zgledam, kot da se preveč trudim?
Res hvala vsakmu, ki bo pomagu :yellow_heart:
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(70)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(26)
Šport me na sploh ne zanima.
(38)
