Piše Forever:heart:
*roza*<3<3<3<3<3<3<3<3<3<3333*roza*

Ko sta stopila iz sladoledarne, je začelo rahlo deževati. Scarlett je dvignila glavo proti nebu in zaprla oči. Kaplje so ji padale na obraz, a niso je motile. Henry je hodil ob njej tiho, z rokami v žepih.

"Veš," je rekel, "ko si me blokirala... sem mislil, da sem te res izgubil."

Scarlett je pogledala predse, na mokre pločnike. "Mogoče si me za trenutek res imel. Samo... ne na pravi način."

"Zdaj pa?" je vprašal previdno.

"Zdaj... še nič ne pomeni, da boš kar imel vse nazaj. A vseeno si tukaj. In to nekaj pomeni."

Henry je prikimal. Nato pa se je ustavil. "Scarlett... nekaj ti moram povedati. Nekaj, kar ti nisem nikoli upal napisati."

Njena stopala so se nehote ustavila. Srce ji je znova poskočilo. Ne zaradi simpatije. Zaradi tona njegovega glasu. Nekaj v njem je bilo drugače.

"Povej," je rekla tiho.

Henry je pogledal proti parku, kjer so veje trepetale v vetru. "Tisto, kar sem rekel... da mi je mar... to je res. Ampak ni vse. Vem nekaj, kar bi ti morala vedeti že zdavnaj. Nekaj o... tvojem očetu."

Scarlett je otrpnila.

"Kako to misliš?" je vprašala. Njen glas je bil trši, bolj oster kot prej.

Henry se je obotavljal. "Ne tukaj. Ne med sladoledom. Pridi jutri zvečer. Ob osmih. Na tisto klop pri jezercu, kjer smo imeli lanski piknik s skupino. Obljubim, da ti bom povedal vse. Samo... bodi pripravljena. Ni lahko."

Scarlett ni rekla nič. Samo gledala ga je. Potem je pokimala.

Ko je prišla domov, je v torbi brskala za telefonom, a vmes našla staro fotografijo – njo in očeta, ko je bila stara šest let. Bil je nasmejan. Drugačen, kot ga je zadnja leta poznala. Pogledala je še enkrat Henryjevo sporočilo. Potem je zmajala z glavo in zašepetala sama sebi: "Kaj, za vraga, veš ti, česar jaz ne?"

In noč je padla nad mesto, tiha, temna in polna vprašanj.