3. POGLAVJE
IZGNANSTVO
Jutro je bilo v Svetu zmajev prečudovito. Najmlajši zmajčki so žvižgali, sonce je vzhajalo v vseh toplih barvah. Adalina je že bila boljše volje. Zato sem jo vprašal: »Kdo je Malinda?« »Moja mama, kraljica zmajev,«je odgovorila malce potrto. »Si greva ulovit zajtrk?«je vprašala Adalina. »Uloviti?! Ampak saj je v Ednini jedilnici več kot tristo vrst jedi,«sem zgrožen ugotovil. » Ja. Ampak jaz ne smem niti vstopiti v njeno jedilnico. Sem rekla, da je hudobna!«»Morda če jo bova vprašala nama bo dala kaj,«sem bil lačen. »Sem že poskusila. Greva lovit,« mi je razložila Adalina. Med hojo po premnogih hodnikih sem postal utrujen, zato me je Adalina nesla. Zunaj je mrgolelo plena. Še preden je minilo pet minut sem v krempljih imel že dve debeli miši. Adalina pa je že po minuti iz gozda prinesla srno. Ko sva se najedla sva odtavala nazaj v grad. Tam pa naju je čakala Edna. Zavpila je: »Adalina! Nekaj smo se zmenili! Do Črnega praznika ne smeš ven. Ampak ti obljubo že prvi dan prelomiš!« »Bolje kot, da v gradu umrem od lakote!« je postala predrzna Adalina. »Adalina in Burek! Pošiljam vaju v izgnanstvo, dokler ne opravita te naloge: Najti morata kraljico zmajev in dva sinova ter eno hčerko. Ne vračajta se dokler naloge ne opravita! Pojdita!« Odprl se je portal in naju posrkal. Potovala sva s svetlobno hitrostjo a je bila pot vseeno dolga in polna strašljivih stvari. V nekem trenutku pa je vame priletela neka kamnina in omedlel sem. Sanjal sem o ogromnem vodnem zmaju. Gledal je majhno muco. Na glavi je imela nekakšno krono iz alg. Nato je mucka skočila v vodo ter se igrala z zmajem. Takrat je vodni zmaj zamahnil z repom in ustvaril ogromen val, ki me je poškropil. Zbudil sem se na majhni jasici. Na moj smrček se je odločil vsesti metulj. A kje je Adalina? Takrat sem jo zagledal. Po celem telesu je imela pritrjene rubine. Zato sem jih pobiral stran od njenih lusk. Bila je v zelo slabem stanju. Bila je poškodovana. Ko sem pobral zadnji rubin sem si oddahnil. Ampak zmajevka se ni premaknila niti za milimeter. Kaj se dogaja? Je mrtva? Takrat sem zagledal…zadnji najbolj svetleč rubin. Iz ranice se je cedila rumena kislina. Odtrgal sem ga. V rokah sem čez nekaj trenutkov držal najbolj ostro in drago orožje na svetu. Iz njega se je cedila rumena kislina. Takoj sem ga odvrgel stran. Pogledal sem Adalino in videl njene široko odprte oči. Vstala je in zarenčala: »Neumni rubini omrtvičenja!« Delal se je večer. Sem bil res tako dolgo nezavesten? No…čas bo za spanje. Sanjal sem, da sem bežal. Nisem vedel pred čem bežim, zato sem se obrnil. Zagledal sem beli ogenj. Lovil me je. Obkolil me je. Zbudil sem se na Adalininem hrbtu. Letela sva nad gozdom. Bila je polna luna, ki so jo zakrivali temni oblaki. Ko so se moje oči privadile na to svetlobo sem opazil k s krili. »Pegazi, prave nadloge!« je skozi ostre čekane izjavila Adalina. »Zdravo, krilati kuščar!« je zarezgetal pegaz. »Lepo pozdravljen, pernata pašteta,« je skozi ostre čekane izdavila Adalina. »Lepo, da se spet srečava. Zdaj lahko poravnava račune od zadnjič,« je z glasnim rezgetom izjavil pegaz. »Daj no, Pegazus! Saj je bil samo rog.« je z lahkotnim glasom rekla zmajevka. »Samo rog? Sploh veš kako je če si samorog brez roga? Potem nisi nič« »Ja, ker si samo-rog. Haha« se je Adalina pošalila. » Ne bodi sarkastična! Sebična si!« je še rekel ter jo začel s kopiti udarjati. Hotel se«m ji pomagati a nisem vedel kako. Takrat je po pegazu udarila z repom na katerem sem bil jaz. Znašel sem se na Pegazusuvem hrbtu. Skočil sem mu na vrat ter ga ugriznil. A nekaj je bilo narobe. Konju so se krila ustavila, kar med letom. Začela sva padati proti oddaljenim tlom. Slišal sem le še Adalinin vreščeči glas: »Burek!« Padec je bil strašen in boleč. Videl sem mlado in celo lepo čarovnico. Mešala je zvarek, ki je smrdel po zažganih laseh. Na rami ji je sedel netopir in ji s krili česal mehke črne lase. Na stojalu je stala stara raztrgana knjiga. Nekatere strani so izgledale zažgane. Takrat se je netopir stegnil k čarovničinem ušesu ter ji nekaj tiho zašepetal na uho. Čarovnica je zavpila od jeze. »Kje pa naj bi po tvoje dobila dlako ognja, vetra, vode in narave, pametnjakovič? Edina možnost so zmaji a oni nimajo dlake.« Netopir se je hudobno nasmehnil in raztegnil krila. V primerjavi s telescem so bila krila ogromna. »Morda niso le zmaji. Vstopi v stik z vohunom. Našla bova odgovor.« Poletel je ter ji prinesel kos papirja in pisalo. »Pisalo, pisalo pomagaj mi, napiši kar se mi zazdi,« je izrekla. Pisalo je vstalo se ji priklonilo in začelo pisati. Ko je končalo je čarovnica papir zavila z zelenim trakcem. Podala ga je netopirju.»Veš kam ga nesi. Pazi nase,« je rekla. Netopir je poletel čez okno.