Konec počitnic. Spet šola. Kakšna smola! Brina je globoko zavzdihnila in pogledala svojo šolo. Stopila je bližje in opazila dve postavi ob vhodu. Mia in Tia Tjaša, njeni najboljši prijateljici. Močno ju je objela, ko je prišla do njiju. "Torej, spet šola, ali gremo špricat?" se je zasmehljala Mia. "Jaz bi špricala, ampak bo mogoče bolje, če ne," je dejala Brina. Tia Tjaša je žalostno pogledala proti hišam in potem po šoli. "Kdaj bodo spet počitnice?" je vprašala. "Komaj končale so se!" je rekla Mia. "In ti že sanjaš o prvo majskih počitnicah," doda Brina svoje mnenje.
Dekleta so vstopila v šolo. Ozrle so se po hodnikih. Vse prazno. Niti žive duše ni bilo videti. "Plz, ne mi reč, da zamujamo," je rekla Brina. "Raje bodi tiho in pojdi v svoj oddelek!" Začele so hoditi po hudniku. Brina ni v istem oddelku kot sta Mia in Tia Tjaša. Skoraj vsak odmor pa so skupaj preživele na stopnicah, kjer so se pogovarjale in smejale.
Brina je vstopila v učilnico. Profesorica jo je mračno pogledala. "Gospodična Lavrič. Še vedno zamujaš. Se nisva zmenili, da neboš več pozna?" jo ošteje. "Da, ampak..." Brina je pogledala v tla in ni rekla nič več. "Kar malce sem razočarana nad tabo," je nadaljevala profesorica Rožnik.
Brina se je vsedla za svojo mizo in pripravila svoj zvezek ter učbenik. Pogledala je proti svojemu sošolcu Jaši, ki se ji je po tihem smejal. "Nikoli se ne spremeniš," je zašepetal. Zaničljivo ga je pogledala. "Za razliko od tebe jaz nisem nesramna do drugih in me posledično imajo zato rajši od tebe," mu zašepeta tako tiho, da je Jaša komaj razumel kaj je rakla Brina in se posvetila učenju.
Po nekaj učnih urah, je končno prišlo na vrsti kosilo. Brina, Mia in Tia, so odšle v jedilnico. Sedle so za mizo in začele jesti ter se hkrati pogovarjati. "In..." začne Tia Tjaša. "A si še zaljubljena, Brina?" Tia je pomignila proti fantu, ki je sam sedel za bližnjo mizo. Fant, eno leto starejši od deklet, visoke postave, rahlo skodranih rjavih las in zelenih oči. Opazil je, da ga Brina gleda, zato se ji je nasmehnil. Brina je takoj pogledala stran, saj je bila zelo sramežljiva. "No?" je vprašala Mia. "Ali ti je Liam še vedno všeč?" je nadaljevala in se nasmehnila. "Dobro veš, da ja," je Brina spravila iz sebe kar se da potiho, da Liam slučajno ne bi slišal pogovora. "Kaj pa vidve? Sta vidvi zaljubljeni?" je nadaljevala pogovor Brina. "Zdaj nismo pri tem. Ampak smo pri tebi in Liamu. Zanima me..." Tia Tjaša ni mogla končati stavka. Brina jo je resno pogledala. "A si lahk mal bolj tiho?" vpraša. "Sorry, no."
Po kosilu so se prijateljice odpravile na svež zrak. Hladen, suh veter jim je nežno pihal v obraz. Mia se je zazrla v nebo. "Njbrž bo rahlo deževalo," je dejala. "A gremo v trgovino?" je po nekaj sekundah vprašala Tia. "Bi, ampak mama me pride iskat, da bova šli skupaj v mesto," je odgovorila Mia. "Jaz lahko. Danes sem itak nameravala iti peš domov," se oglasi Brina. Punce so počakale, da pride Miina mama, potem pa sta se Brina in Tia Tjaša napotili proti najbližji trgovini.
Tia Tjaša si je nabrala cel kup sladkarij, med tem, ko pa je Brina razmišljala kaj si naj kupi. Ogeledovala si je bonbonjere, najrazličnejših čokoladic. "A so te za Liama?" je bila radovedna Tia. "Ne." ji je kratko odvrnila. "Daj, ne laži se mi!" ni popustila. "Če te že tako zanima, za mojega brata so. Srečna zdaj?" Tia jo je začudeno pogledala. "Raje jo daj Liamu. Zanima me kako se bo odzval na to," je dejala Tia. "Zakaj si tako tečna? Ti daj Liamu čokolado, če želiš videti kako se bo odzval."
Ko sta se punci odpravili ven iz trgovine sta srečali nekega fanta. Prijazno se jima je nasmehnil in pogledal Tio, ta pa je rahlo zardela. "Kdo je to?" ostro vpraša Brina. "N-nihče," v zadregi reče Tia. "Kako nihče? Če te ne bi poznal se ti najbrž ne bi nasmehnil," je menila Brina. "To mogoče že," Brina jo je prekinila. "Neznaš lagati. Povej mi. Je to tvoj fant?"
Tia Tjaša je umolknila. "Prosim, povej. Ali nisva prijateljici?" jo je prosila. Tii so njeni oranžni lasje plapolali v vetru. Začelo je škropiti. "Zdaj nima nič veze z načrti moje ljubezni saj jih bo potem preveč," je spregovorila. "Kako preveč? Načrt, da bi spravila tebe skupaj z tistim fantom bi bil edini načrt!" ni nič razumela Brina. "Oh, ja pa imamo nekakšen *i*načrt*i*," je trmasto vztrajala. "No pa mi povej kakšen!" Takrat se je Brina malo zamislila. Saj Tia Tjaša ne misli tega kar ona misli, ne? Načrt, ali misija kakor bi temu rekla Mia, spravi Liama in Brino skupaj. "Halo, zemlja kliče gospodično Lavrič!" je rekla Tia, ko je opazila, da se je Brina potopila v svoje misli. Končno je le dvignila glavo proti Tii. "Saj ne misliš tega kar jaz mislim, mar ne?" jo je previdno vprašala. "Si le ugotovila. Čestitke!" Tia Tjaša se je zarežala in pogledala Brino. "Saj želiš biti Liamova punca, kajne?" previdno vpraša. "Ja ampak... Zdi se mi, da sem še premlada," po tihem odvrne Brina. "Premlada? Malo še pa boš sedemnajst! In ti temu rečeš premlada?!"
Prijateljici sta se še nekaj časa pogovarjali potem pa sta se ločili. Brina je začela hoditi proti svojemu domu. Razmišljala je o pogovoru, med tem, ko je opazovala naravo. Poslušala je šumenje vetra, ptičje petje, in hrup, ki so ga povzročali avtomobili. Iz torbe si je potegnila telefon. Gledala je tik tok video posntke od Liama. Dekle je prav obsedeno s tem fantom. Nekaj minutuk pozneje je dobila sporočilo od svojega brata: Kje si? Mama bo znorela. Hit pridi domu!
Brina: pomir se Luka, že hodim
Začela je hoditi malo hitreje. Ni želela tvegati, da bi jo mama kregala. Stopila je na svoje dvorišče in planila v hišo. Tam so jo že čakali mama in njeni trije bratje. Kje si bila? Kaj si počela? Morala bi priti domov že pol ure nazaj! Vprašanja so kar letela v zraku in dekle je komaj kaj razumelo kaj je kdo rekel saj so govorili drug čez drugega. "Okej, okej, ste lahko malo tiho? Bila sem v trgovini z mojo prijateljico. Je kaj narobe s tem?" je spregovorila. "Zakaj nam nisi povedala?" je nadaljevala s svojimi vprašanji mama. "Ker ne rabim! Dovolj sem stara, da lahko pazim nase," je trmasto odgovorila. "Okej, mama, važno, da je na varnem! Ne razburjaj se!" se je potegnil za Brino njen starejši brat Bine, dvojček od Luke.
Brina je šla v svojo sobico v drugem nadstropju. Začela je pisati svojo nalogo, ob tem pa poslušala pesmi. Kakšne pol ure kasneje je slišala trkanje na njenih vratih. "Brina?" je zaslišala glas od Bineta. "Jaa? Kaj je?" ga je vprašala. Bine je odprl vrata in vstopil v sobo. Stopil je do Brine in ji razkuštral njene dolge, goste, temno rjave lase. "Kako je v gimnaziji?" jo je vprašal. "Še kr oki," je odgovorila in si pogladila lase. "A si že naredla nalogo?" je še vprašal Bine in pogledal po Brininih zvezkih. "Skoraj," je rekla. "Torej, kaj praviš, da ti, jaz, Luka in Nik gremo na našo hišico na drevesu in se malo pozabavamo?" predlaga Bine in pogleda svojo sestro. "Kaj pa vem... To smo počeli, ko smo še vsi hodili v osnovno šolo," negotovo odvrne Brina. "Prosim, Brina, pozabavajmo se malo kot smo to počeli včasih. Vem, da nismo več otroci, ampak še vedno se lahko pozabavamo, kot družina." Brina ga je še vedno nekoliko negotovo pogledala. "Prav," je rekla in vstala.
Kasneje so vsi štirje sedeli na preprogi v njihovi hišici. "Torej, kaj bomo počeli?" je radovedno vprašala Brina in pogledala svoje brate. Nik je odprl škatlo z igračami in ven potegnil paket ne pravih puščic, ki se lahko prilepijo na okno. Luka pa je vzel pravi lok, ki ga je dobil, ko je še hodil na lokostrelstvo. "Ali se ti že sanja kaj bomo počeli, Brina?" je zanimalo Nika. "Niti sanja se mi ne, kaj bo z lokom in puščicami," je priznala. "Streljali bomo na okna naših sosedov, ti pametnjakovička!" ji je povedal Bine. "Zakaj... Okej, sem za," se je predala Brina in si nadela nasmeh do ušes. "Vsak bo streljal samo dvakrat pa da mi zadanete okno!" je odločno rekel Luka in pograbil puščico. Meril je potem pa izpustil. Puščica se je prilepila na okno sosedove hiše. Vsak je poskusil. Vsi so dvakrat zadeli okno, samo Nik je enkrat zgrešil.
Njihov sosed, gospod Kunej, je opazil puščice in jih začel pobirati. Ko jih je pobral, jih je vrgel na dvorišče družine Lavrič ter nekaj zamomljal. "Tako kot v starih časih," je hvaležno zavzdihnila Brina. Vsi so se zasmejali.
Ob šestih zvečer je mama poklicala otroke na večerjo. Brina se je komaj spravila dol z računalnika. "Mmmm, dunajski zrezek in pomfri!" je rekel Nik in si nadeval poln krožnik hrane. "No, no, ali boš lahko pojedel vse to?" se zasmeje oče. "Em, ja. Zakaj ne bi mogel?" je odvrnil in pogledal očeta z dvomom v njegovih očeh.
Večerja je bila odlična! Brina se je tako napokala s hrano, da ni mogla vase spraviti niti grižljaja več. Odpravila se je v svojo sobo, ulegla na posteljo in zaprla oči. Nekaj časa je ležala potem pa se je šla oprhat.
Ko si je še umila zobe je šla nazaj v sobo, tam pa jo je čakal Nik. "Eno vprašanje," je rekel "Ja?" ga je začudeno vprašala Brina. "A mi daš svoj PS4?" jo je vprašal. "Kupi si svojega," ga je zavrnila. "Daj no, Brina, sej ti maš dva, daj mi ta starega, prosim!" jo prosi. "Zakaj kr naenkrat to rabiš?" zahteva odgovor Brina. "Hočem igrat GTA, zato!" se ne vda. "Preveč stvari ti pustim imeti. Vzemi tega PS4 pa pojdi spat," reče. "Hvala Brina, najjača sestra ever si!" vzklikne, pograbi PS4 in zdrvi v svojo sobo. Brina je legla v posteljo in v roke vzela knigo Vojna ali mir. Čez čas je ugasnila luč, se udobno namestila in pomislila na današnji dan.
______________________________

To je moja prva zgodba, ki sem jo objavila in upam, da vam je okej:slight_smile:
Vesela bom vsakega lajka pa komentarja:heart:
Uživajte! <33