Ojla,
po anketi sedoč imate raje zgodbo Can i die? v prvi osebi, zato bom tako tudi nadaljevala. Če imate kakšne predloge ali pa želje, kako naj se moja zgodba nadaljuje, mi prosim to zapišite v komentarje. Pa začnimo!
Mary mi je razložila vse o mestu. Počutila sem se veliko bolj domače, čeprav še vedno malce nelagodno. Razložila mi je, kdo so moji nasprotniki. Kar me je presenetilo, to niso bili večinoma in samo najstniki ampak tudi pohlepni bankirji, ki so od ubogih starcev želeli denar, trgovci, ki so želeli denar do centa natančno, policaji, ki so kaznovali vsakogar, tudi za najmanjše napakici in še bi lahko naštevala. Nisem si magla predstavljati, kako naj bi to jaz, jaz uboga ena sama punca to rešila. Po koncu najnega "obiska" sva se odpravili v stransko ulico, kjer naj bi vadila moje risanje. Ko sem želela svinčnik uklopiti, da bi lahko risala, sam morala povedati "I believe". Najprej sem narisala mucka. Ko sem ga končala risat je oživel! Kar me je najbolj presenetilo je bilo to, da ko sem si zamislila kakšno barvo, je svinčnik začel risati v tisti barvi. To je res zelo impresivno! Minus svinčnika pa je bil (to sem opazili šele pri moji 4. živali, pri medvedu), da ga nisi mogel zradirat. To pomeni, da se ne smeš zmotiti. Tako je imel moj medved eno nogo krajšo kot drugo in je malo čudno hodil. Mary ni bila zadovoljna: " Katie ne moreš ves čas risati samo živali. Če pa jih že rišeš se pa vsaj ne zmoti," Malo sem zardela, potem pa se ji opravičila. Ko sem narisala še nekaj živali, je Mary rekla, da sem pripravljena za pravi boj...
TA ČAS NA DRUGI STRANI
Najbrž se sprašujete, kako to, da zgorj piše " NA DRUGI STRANI". Kot ste najbrž že ugotovili Katie ni bila v resničnem svetu, ampak v svojih "sanjah". Ko je Katie omedlela, je vsem postalo žal, da so jo nadlegovali. No, ne ravno vsem ampak kar veliki večini. Začeli so se spraševati, kaj je narobe. Edini, ki je pristopil do Katie je bil James. Začel jo je klicati. Po parih sekundah, ga je začelo skrbeti. Hitro je stekel h dežurni učiteljici in ji pokazal negibno Katie, okoli katere se je nabirala grauča otrok. Učiteljica je hitro poklicala reševalce, nato pa še Katine starše, da bi jim povedala, kaj se je s zgodilo in jih prosila, naj pridejo v bolnico. Ko sta Katina starša prišla do postelje na kateri je ležala Katie, ju je začelo močno skrbeti. Zdravnica pri vratih, ju je vprašala: " Sta vidva Katina starša?" Oba sta ji prikimala. Zdravnica je resno nadaljevala: " Pogovoriti se moramo."...
SE NADALJUJE
Kot ste najbrž opazili, sem del "TA ČAS NA DRUGI STRANI" pisala v tretji osebi. To pa zato, ker je bila po anketi sedoč zgodba v prvi osebi, le malo bolj "priljubljena". Sedaj bo (vsaj upam) zgodba vsem po godu. Kot sem že rekla, napišite v komentarje, kaj naj še dodam ali kaj vam v zgodbi ni všeč. Lajkajte, da vem, da vam je zgodba všeč.
Jany