Sem Heasley Wulf. Moja starša sta Tedd Wulf in Victorie Weasley. Sem metamorfag. To pomeni, da lahko spreminjam izgled. Tako, kot je to počela Fatale Tanga. Mama mojega očeta. To lahko počne tudi moj oče. Zdaj bom povedala svojo zgodbo.

1.
PREČNA ULICA

Bil je en dan pred prvim šolskim dnem. Stara sem bila enajst let in šla bom na Bradavičarko. Čakali smo v Počenem kotlu. In potem so prišli. James Potter, njegova žena in sin Philip ter Hugo Granger Weasley s svojo ženo in sinom Bennyem. Benny je bil kodrolas rdečelasec, Philip pa je imel kostanjeve kratke lase in smaragdne oči. Zataknila sem si oranžne lase za uho. Bila sta fanta. Dva fanta in eno dekle. Potem smo vstali in starši so nam naročili, naj gremo po sove. Napotili smo se Po prečni ulici. Jaz sem večinoma molčala, fanta pa sta se veselo pogovarjala. Nenadoma me je Benny sunil v ramo.
»Lahko spremeniš nos v prašičji rilec?« me je vprašal.
»Ne!« sem ogorčeno rekla. Benny se je zasmejal. Potem se je spet pridružil Philipu. Prišli smo do trgovin s sovami. Vstopili smo. V trgovini je bilo temno. Ozirali smo se okrog sebe, da bi našli kašno sovo. Zagledala sem majhno kletko, v kateri je bila majhna temna sovica. Videti je bila žalostna in osamljena. Ogledala sem si jo. Zasmilila se mi je. Imela je tako velike oči. Skozi skoraj popolno temo sem odšla do prodajalčevega pulta in potrkala po zvončku. Odprla so se majhna vrata in ven je prišel star mož.
»Želiš?« je vprašal. Pokazala sem na sovico. »Tale ni kaj prida. Če jo neseš na Bradavičarko,« je rekel.
»Vzela jo bom,« sem vztrajala. Mož je odšel do kletke in jo dvignil.
»Pet guldov bo to,« je rekel mož. Dala sem mu denar in zapustila trgovino. Morala sem počakati še Bennya in Philipa. Ta dva sta se kmalu vrnila, vsak s svojo sovo.
»Kaj pa imaš to?« je vprašal Benny.
»Sovo,« sem odrezala.
»Kam zdaj?« je vprašal Philip. On je bil prijaznejši od Bennya. Skomignila sem.
»Mama je omenjala palice. Lahko gremo k Olchenbatu,« sem rekla in z glavo nakazala proti trgovini s palicami.
»Star je tale. Baje je dal palico celo Mrlakenstainu!« je rekel Benny. Skomignila sem. Mrlakenstain je preteklost. Upala sem tako. Napotili smo se proti trgovini. Prišli smo prednjo in vstopili.
»Dober dan.« smo pozdravili. Nič. Nato smo zaslišali ropot in v trgovinico je prišel starec. Ogledal si je nas tri in odzdravil.
»Ste prišli po palice kajne? Kdo bo prvi?« je prijazno vprašal in se nasmehnil. Fanta sta se spogledala. To je pomenilo, da sem prva jaz. Stopila sem naprej. Olchenbat si me je ogledal.
»Heasley Wulf. Tako podobna Remusu in Fatale. In Victorie si podobna. Vidi se ti delček Weasleyevih. A tu je še nekaj.« Čudno je pogledal.
»Mama moje mame je Delacourova,« sem povedala. Starec je pokimal in pogledal po policah. Izvlekel je škatlo in mi podal palico. Zamahnila sem z njo. Nič. Olchenbat mi jo je potegnil iz roke in mi dal drugo. Spet nič. Tako se je nakaj časa nadaljevalo. Dokler ni prijel ene lepše okrašene škatle.
»No pa poglejmo. Mogoče ti je tale dragocenost usojena. Ubogljiva, močna, iz tisovine, 28 centimetrov, feniksovo jedro,« je tiho rekel in mi podal palico. Prijela sem jo in iz nje je bušknil snop rdeče svetlobe. Starec jo je začudeno pogledal.
»Gospod. Zakaj ste rekli, da je dragocena?« sem vprašala in si ogledovala palico. Bila je skoraj črna.
»Veš, izdelana je iz narijske tise. Ta palica je zadnje kos te tise. Potem pa pero. To pero je dal…« Naredil je vdih. »Modri feniks.« Fanta, ki sta prej skozi okno zrla ven, sta se obrnila.
»Nisem vedela, da obstaja.«
»Mi tudi ne. Dumbledorjev je. Fawks. Moder je. Ne vemo, kako,« je rekel Olchenbat. »Zato si jo bo marsikdo hotel prilastiti. Pazi nanjo.« Naredil je kratek premor. »Zdaj pa fanta.« Odšla sem in k starcu je prišel Philip. Z Bennyem sva stala in opazovala. Philipa je palica izbrala takoj. Enako Bennya. Potem smo odšli do kavarne, kjer so nas čakali sarši. Malo sem si oddahnila, a nisem pozabila Olchenbatovih besed: …marsikdo hotel prilastiti. Pazi nanjo…