*b*12. poglavje – Madež krvi*b*
*i*Včasih mi tvoja bližina odvzame dih in vse, kar hočem povedati, ne najde glasu. Nato v tišini lahko zgolj upam, da bodo moje oči izrekle, kar jezik ni mogel. – Robert Sexton*i*

Tistega dne smo bili vsi zbrani v baraki. No, pravzaprav ne vsi. Oče je šel nekam – ne spomnim se točno kam- in rekel, da se bo kmalu vrnil. Priznam, da sem se pošteno bal zanj, in to opravičeno. Po tistem, kar sem videl v Getu, ni nihče od nas rad hodil ven, če to le ni bilo potrebno. Dogajanje na ulicah smo raje opazovali skriti za zavesami, in iz dneva v dan so se pred nami dogajale hujše reči…

»Poglej to« je dejala Anna in se zasmejala. Že cel dan sva gledala ogromno slikanico živali, ki sem jo imel od doma. Pogledal sem sliko, ki mi jo je kazala, in se nasmehnil. Na njej je bila ribi podobna žival, ki je imela obliko krogle, njene oči pa so bile izbuljene, kakor da je pravkar videla nekaj neverjetnega. »Res je smešna,« sem pritrdil.

Anna se je zopet zazrla med slike, moj pogled pa je kar obstal na njej. Čeprav sem jo gledal vsak dan, se mi je zdela čudovita. Njene temno zelene oči so bile kakor smaragdna reka, v katero bi se človek najraje potopil, njeni temno rjavi lasje pa tako mehki, da sem si večkrat zaželel iti z roko skoznje in jih otipati. Tega me je bilo sicer sram, a vse bolj sem ugotavljal, da se med nama nekaj dogaja. Nekaj lepega, čarobnega, čudovitega… Takšnega, kakršna je bila Anna.

»Brayan? Je vse v redu?,« me je vprašala Anna in me oplazila po roki. Ob tem sem se zdrznil. Po vsem teles me je prav prijetno zaščemelo, v obraz pa mi je šinila vročina. »Em ja,« sem ji brž odgovoril in se presedel na mestu. Dvomeče me je pogledala. Nekaj dolgih trenutkov sva le zrla drug v drugega in zopet sem lahko občutil, kako se utapljam v njenem pogledu.
_____________

Nekega dne je iz žepa predpasnika vzela snežno bel robec in zakašljala vanj. Ko ga je odmaknila od ust, sem prebledel. »Anna… Saj to je… Saj to je kri!«
Utrujeno se mi je nasmehnila. Njen obraz je bil skoraj brez barve. »V redu je, Brayan« me je pomirila. »Samo prehlad je.« Nisem ji verjel, a sem vseeno pokimal. Obrnila se je stran od mene, in čeprav ji obraza nisem videl, sem vedel, da joče.
_____________

Ni bilo vse v redu. Še zdaleč ne. Že čez nekaj dni je obležala v postelji in ni več vstala iz nje. Samo njen bledi obraz je gledal iz nad odeje, pod katero je nepremično ležala. Ni se več smejala in z njenim smehom je iz barake izginilo tudi veselje nas ostalih.

»Tuberkuloza je,« sem slišal reči svojo mamo. »Malo možnosti ima, da…« Nadaljnjih besed nisem slišal. Preglasil jih je Gertrudin jok.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Hej! :')
Ja... Nov del... Trenutno dost krajši kr se mi je to zdel primeren trenutek, da zaključim. Zdele prihajamo do bolj žalostnih momentov v zgodbi, ampak če bo Anna prežvela al ne pa ne vemo (upam da boo haha).
Drgač pa ja... Nimam pojma ka bi še povedala, tko da bom kr zaklučla. Ou hvala za use like, komentarje, oglede,... <333

Vaša 13letnica :kissing_closed_eyes: