*b*11. poglavje- Biti večvreden*b*
*i*"Neumnost vojne je, da ne more imeti naravnega konca, razen v izumrtju celotnega ljudstva." - Joyce Carol Oates*i*

Tekel sem po cesti in se prerival med množico ljudi. Hladen pot mi je drsel čez obraz in kljub mrzlemu jutru mi je bilo vroče. Noge so mi bolele in v prsih me je stiskalo, toda nisem se hotel ustaviti, zato sem nadaljeval pot. Težko se je bilo preriniti mimo vseh ljudi. Tudi njim se je mudilo, kajti namenjeni so bili v isto smer kakor jaz – hiteli so po hrano. Danes je bil namreč dan, ko so jo delili med prebivalce geta. In le, če si prišel nekaj ur pred začetkom si jo lahko dobil. To so vedeli vsi.
Ko sem prišel na majhen trg – če bi se temu lahko to reklo- sredi geta, se je na njem že trlo ogromno ljudi. Zmedeno so hiteli na okrog, ter se prerivali med sabo. Ob robu sta stala dva tovornjaka pred katerima sta bili postavljeni dve koloni. Brž sem pohitel do ene od njih in se postavil zadaj, ter upal da sem bil pravočasen.
»Zakaj se vrivaš, smrkavec?« me je vprašala stara gospa, ter me pahnila stran. »Gospa,« sem šokirano dejal, »pa saj sem bil vendar tukaj pred vami.« Še enkrat sem preletel svoje misli. Ne. Zagotovo je še ni bilo tam, ko sem prišel. »Ne bodi neumen,« je prezirljivo zamrmrala, nato pa se že začela spravljati na moškega, ki je stal pred njo. Zavzdihnil sem.
Ljudje smo čudaki, le to bom rekel. Gospa pred mano je bila na istem kakor jaz- bila je preganjana Judinja, brez prebite pare in pravega doma. Vendar se je vseeno počutila več kakor ostali ob njej. Zakaj? Ne vem. Težko je razumeti ljudi.
Ozrl sem se za sabo. V nekaj minutah se je za mano nabralo že kakšnih trideset ljudi. Zaskrbljenih obrazov so gledali naprej in upali, da niso prepozni. Če ne bi dobili hrane, bi naslednji teden lahko bil zanje poguben. Tudi sam sem pogledal naprej. Na koncu dolge vrste, ki se je vila kakor kača je stal tovornjak iz katerega so vojaki nosili vreče s hrano in jih nič kaj prijazno porivali ljudem v roke. Vsaka koliba je lahko dobila le eno vrečo in če si jo hotel dobiti si moral s sabo prinesti zapečaten kos papirja na katerem je pisala številka kolibe.
Po skoraj mesecu bivanja v getu sem se na ta sistem že privadil. V kolibi smo si med sabo razdelili opravila ter se dogovorili, da bo vsak teden po hrano odšel nekdo drug. Moja naloga je bila, da sem poleg pomoči očetu, tudi enkrat na dva dni pometel celoten prostor, mama in Gertrude sta se izmenjevali pri kuhi in pomivanju posode, oče je bil zadolžen za moška opravila, Anna pa je vsako jutro postlala postelje. Tako smo živeli dokaj mirno in urejeno in vsak je po svoje pripomogel, da je bilo življenje v getu nekoliko lažje.
Samo ena stvar je bila, ki je nisem razumel… Zgodilo se je pred tednom dni. Potikal sem se po ulicah geta in opazoval mimoidoče, ko sem nenadoma zaslišal kričanje. Skril sem se v temen kot in opazoval dogajanje na cesti. Mimo mene so prikorakali vojaki in za sabo priganjali kup ljudi. Ti so bili videti prestrašeni in zmedeni, a upirali se niso kaj dosti. Ljudje, ki so hodili mimo njih so jih opazovali s sočutjem v očeh, a prav tako niso storili ničesar. Ker ničesar niso mogli. Usoda teh ujetnikov je bila že zapečatena in spremenili so jo lahko le tisti, ki so bili nad njimi. Iz varne razdalje sem sledil vojakom in ljudem, ki so počasi začeli zapuščati geto. Opazoval sem kako so stopili čez lesena vrata na drugo stran ograje, nato pa so začeli stopati v ogromen vlak, ki je stal na tirih. Žalostno so strmeli skozi okna, ko je vlak odpeljal in mi izginil iz pred oči. Milo se mi je storilo pri srcu in stekel sem nazaj v kolibo.
Zvečer sem o tem dogodku povprašal očeta. »Kam so jih odpeljali?« me je zanimalo. »Ne vem, sinko,« je zaskrbljeno dejal. »Toda gotovo jih ne čaka nič prijetnega. Vsi skupaj moramo biti bolj previdni. Za nobeno ceno nas ne smejo ločiti.« Pokimal sem. To je bilo res, a nobenega zagotovila nisem imel, da se to ne bo zgodilo.
_____________
Tistega popoldneva sva z Anno sedla pred vhod barake. Odrasli so se zopet zapletli v dolge pogovore, ki jih midva nisva in jih niti nisva poskušala razumeti. Preveč so naju dolgočasili. Poleg tega je bil to edini čas, ko sva bila lahko sama. Kot vsak najstnik, sva se tudi midva včasih raje odmaknila od njih. Morda je bilo to nekoliko ironično – že naslednji trenutek bi jih lahko za vedno izgubila – vendar je tako pač bilo. Kljub vsemu smo ljudje, ne glede na situacijo, v nekaterih stvareh nespremenljivi.
»Povej mi kaj,« je tišino, ki je vladala med nama prekinila Anna. Začudeno sem jo pogledal. »Povem naj kaj?« sem jo vprašal, ona pa se je zvonko zasmejala. »Karkoli,« je rekla. »Karkoli ti pade na misel.« Zvedavo me je opazovala, medtem ko sem se jaz v zadregi poskušal spomniti nečesa kar bi ji lahko povedal. Imel sem toliko možnosti, a v tistem trenutku nobene. Slednjič sem se le domislil in ji povedal o starki, ki sem jo tistega dne srečal na trgu. »Ne razumem,« sem dejal, »kako je lahko človek tak, do sebi enakih.« »Veš…« je rekla Anna, »da je postala takšna, se je moralo zgoditi nekaj globoko v njej. Človek, ki ne sprejema drugih ljudi, v prvi vrsti ne sprejema sebe in praznine, ki je v njem.« Žalostno se je zazrla v daljavo, nato pa nadaljevala. »Pred sabo imaš veliko večji primer postavljanja nad človeka kakor je ta. Poglej vse ljudi, ki delajo z nami kakor z živalmi. Poglej Hitlerja. Ne verjamem, da nas preganja, ker ga ogrožamo. Ne. Nekaj mora biti za tem, nekaj kar je očem skrito in se pokaže šele, ko se v sebi uspeš umiriti in pogledati vase. Toda ljudje smo nemirna bitja, težko se umrimo in se sprejmemo takšne kot smo. In, kot sem že prej rekla – če ne sprejmeš sebe, boš še težje sprejel svoje bližnje.«
Molče sem jo poslušal. Tedaj še nisem razumel vsega kar je rekla, vendar sem vedel da so besede, ki so prihajale iz njenih ust modre. Če bi vsi ljudje razmišljali kakor ona, na svetu ne bi bilo niti ene same vojne. Če…
________________
Hej hoj :)
No, pa mi je KONCNO ratalo spraut skupi nov del. Kako se vam zdi? :)
Hehe Anna mi je vedno bolj usec. V usakem delu od nje izves kej pametnega... :')
Drgac pa ena dobra novicaa - zadnic smo u soli pisal spis in k nam jih je ucitlca vrnila je rekla: "Sicr je blo velik petk, ampak ena je pa res izstopala." In ugante o kom je govorilaa. O MENI! Pac omgg kvaa? No pol me je ful hvalla, pa govorila da mam zlo dobr besedn zaklad, pol sm mogla še prebrt pred usmi pa sosolke so me hvalle,... Haha, kaj naj recem, lepo je biti slaven. xD
No, to je too! Hvala vm še enkrat za use za naprej in nazajjj <333

Se beremo :kiss:

Vaša 13L

*omajgaddd sovrazm kko se na Pilu delajo odstavki!!!!!!!!!! ze 3x sm jih probala popraut pa kr neki ne dela. No, ig da se boste mogl s tem sprjaznt? :')