*b*8. poglavje- Novi dom*b*
*i*"Svet je dovolj poln bolečin in nesreč brez vojn, da jih pomnožimo." - JRR Tolkien*i*

Vrata kolibe so zaškripala, ko je oče pritisnil na kljuko in jih odprl. Obšel nas je vonj po vlagi in plesni. Ozrli smo se okrog sebe. Kolibo je sestavljala le ena soba, namenjena obrokom, kuhanju in spanju. V levem kotu je stala velika omara, poleg nje pa je bil manjši štedilnik. Ob vratih je bila majhna postelja, prekrita z rjavimi rjuhami, ki so bile lepo zložene ob vznožju. Sredi sobe je bila miza zbita iz razpadajočih desk, ob njen pa sta bili dve manjši opeki, verjetno namenjeni sedenju, na sredini pa je bila postavljena vaza z belimi rožami.
»Videti je, kakor da tukaj nekdo že živi,« je zamišljeno dejala mama in stopila do omare ter jo odprla. V njej so bile v dveh kupih zložene obleke, ob njih pa je bilo pet konzerv s hrano.
Med tem se je oče sprehodil po sobi. Ogledoval si je sive stene, iz katerih je tu in tam že odpadal omet, v kotih pa so se poznali sledovi plesni. »Eno od oken je razbito,« je rekel in odmaknil odejo, ki je prekrivala razbito okno, da bi si ga ogledal. »Prekriti ga bo treba, drugače bomo ponoči še zmrznili.« Mama je pokimala. »Poglej Filippe.« Pokazala je na lonec, ki je stal v kotu sobe in je bil napolnjen z vodo. Ozrl sem se proti stropu in opazil, da iz njega zeva manjša luknja, iz katere je neprestano kapljala voda. »Vse bom poskusil čim prej popraviti,« je oče pomiril mamo in jo objel čez ramena, »Toda zdi se mi pošteno, da preden naredimo karkoli, najprej počakamo, da se vrnejo naši sostanovalci.

Vsi skupaj smo sedli na rob postelje in čakali, da pride kdorkoli bi že pač moral priti. »Mama?«
»Ja, Brayan?«
»Lahko zapoješ eno od tistih pesmi, ki si mi jih pela, ko sem bil še otrok?«
Nasmehnila se je. »Naj ti bo,« je dejala in začela peti: »Weißt du wieviel Sternlein stehen. An dem blauen Himmelszelt…«
Glavo sem položil v njeno naročje in zaprl oči. Hotel sem se naužiti vsake sekunde tega trenutka, ko sem bil v objemu očeta in matere. Kdo ve, morda je bil zadnji.


Čez približno dve uri, ko v kolibo še vedno ni bilo nikogar, je mama vstala. »Večerjo bom naredila, dovolj mi je čakanja,« je odločno rekla. Iz vreče je vzela steklenico z vodo, krompir in vrečko začimb, ter na štedilnik pristavila lonec. Tudi oče je vstal in mi pomignil naj mu pomagam pripraviti mizo. Vzela sva tri krožnike in pribor ter jih postavila eden zraven drugega. Nato sva začela pomagati mami.

Kmalu smo vsi trije sedeli za mizo. Sklenili smo roke in oče je blagoslovil jed, ki je stala pred nami, nato smo začeli jesti.
»Nicole,« je počasi začel oče. »Se ti ne zdi, da bi morali s hrano biti nekoliko bolj varčni? S sabo imamo le toliko, kolikor smo uspeli vzeti v tistih desetih minutah… Kaj, če že naslednji dan ostanemo brez vsega?«
Mama je povesila pogled. »Vem Filippe, vem. Ampak… Hotela sem le, da bi se vsaj enkrat do sitega najedli, da bi bilo tako kot včasih. Sicer pa… Predvidevam, da nas tu ne bodo pustili ravno stradati.« Oče je odprl usta, da bi ji odgovoril, ko so se nenadoma odprla vrata kolibe. V sobo sta vstopili dve postavi -ženska in deklica- ter se prestrašeno zastrmeli v nas. »Kdo ste? Kaj delate tukaj?«

»Pozdravljeni!« je dejal oče, vstal od mize ter stopil k starejši ženski in ji podal roko. »Sem Filippe, to pa sta moja žena Nicole in moj sin Brayan,« Za trenutek je nekoliko obstal, kakor da bi iskal primerne besede. »Oprostita… Vem, da je nekoliko čudno, da smo se kar takole namestili tu toda… Poslali so nas sem in ker vaju toliko časa ni bilo…«
»Ah, je že v redu,« se je zasmejala ženska in zamahnila z roko. »V resnici sem sama postavila neumno vprašanje...« Razgledala se je po prostoru. »Vidim, da ste se že udomačili… Jaz sem Gertrude, tole pa je,« obrnila se je k deklici, ki je bila približno mojih let in do zdaj še ni spregovorila besede, »moja hči Anna.« Anna se je nasmehnila v pozdrav, pri čemer je pokazala svoje, kakor sneg bele zobe. »Pozdravljeni!« je rekla. Tedaj je vstala od mize še mama. »Pridružita se nam pri obroku,« je dejala, »danes sem skuhala nekoliko več. Prisedita!« Odložili sta vrečo, ki sta jo prinesli seboj in stopili k mizi. Vstal sem iz opeke na kateri sem sedel in jima rekel: »Izvolita, ena od vaju lahko sede sem,« sam pa sem sedel na tla in k sebi prestavil svoj krožnik in žlico. Oče me je odobravajoče pogledal in v tistem trenutku sem se počutil kakor pravi mož. »Hvala,« je dejala deklica in sedla.


»Torej ste sem prišli danes?« je vprašala Gerturede, ko smo bili že vsi zbrani okrog mize in zajemali vsak iz svojega krožnika.
»Ja…« je odgovorila mama. »Pa vidve? Koliko časa sta tu?«
»Tri tedne,« je zavzdihnila Gertrude. »Toda zdi se mi, kakor da sva tu že leta… Stanje tu je obupno… Hrano nam pripeljejo enkrat na teden, pa še to le hlebec kruha in nekaj konzerv. Ni važno, koliko ljudi živi v njej, vsaka koliba dobi le toliko. In verjemite, kakor midve imate tudi vi srečo, da ste pristali tu. V nekaterih kolibah živi tudi po petnajst ali več ljudi…« Zgrozil sem se. Petnajst ali več? Nisem si mogel predstavljati kako bi bilo živeti s toliko ljudmi. In to v tako majhni sobi…
»Če želiš dobiti hrano, moraš na trg že ob petih, če si prepozen zate ne ostane nič. Tudi nobene zdravniške oskrbe ni in higiena je slaba. Ko ljudje umrejo jih njihovi sostanovalci pokopljejo pred kolibo ali pa jih pustijo ležati kar sredi ceste. Grozno je, toda… Dokler bova z Anno skupaj bo še vse v redu. Vsaj upam lahko tako.«
Nato ni nihče rekel niti besedice več. Vsak je strmel v svoj krožnik in premleval besede, ki jih je izrekla Gertrude.