*b*9. poglavje- Zvezde, solze in spomini*b*
*i*"Vojne so slaba dleta za izrezovanje mirnih jutri." Martin Luther*i*

Tiste noči nisem mogel zaspati. Premišljeval sem o vsem kar je rekla Gertrude, o vse grozotah, ki se dogajajo tu. Je bilo res tako slabo? Koliko časa bomo še ostali tu? V meni je divjal vihar misli in vprašanj na katere nisem imel odgovora.
Premetaval sem se po ležišču, spanca pa kar ni in ni bilo. Kar se da tiho sem vstal in se po prstih splazil do vrat ter jih odprl. Vame je zavel močan in mrzel piš vetra, ki me je pobožal po licih in iz mene pregnal še tisto malo zaspanosti, ki je bila v meni. Sedel sem na stopnice ter se zazrl v nebo. Na njem je sijalo na tisoče drobnih zvezd in Luna je tiste noči sijala posebno močno. Oblil me je občutek domačnosti. Luna in zvezde, ki sem jih doma gledal vsako noč – zdelo se je, kakor da se le tu ni nič spremenilo, da me le one niso zapustile. Večerna sapica mi je mršila lase in se zaletavala v špranje hiš. Noč je bila mirna in niti najmanjšega šuma ni bilo slišati. Preplavili so me vsi spomini in po licih so mi, ena za drugo, spolzele solze. Tokrat jih nisem poskušal zadržati. Pustil sem jim, da so mi lile po obrazu ter mi vlažile suho kožo.

Naenkrat so se vrata za mano odprla in obrnil sem se, da bi videl kdo je. »Tudi ti ne moreš spati?« je vprašala Anna, ki je stala pred mano. Hitro sem si obrisal solze iz lic in odkimal. Nasmehnila se je in sedla poleg mene. »Je že v redu,« je dejala, »tudi jaz večkrat jočem…« Utihnila je, kakor da bi iskala besede s katerimi me bo potolažila. »Čez čas se boš navadil,« je previdno rekla, jaz pa sem odkimal. »Ne morem, nočem se navaditi na to,« sem zahlipal. Povesila je glavo. »Vem… Oprosti…« Previdno se mi je približala in položila svojo dlan na mojo. Solze so se mi zopet ulile po licih in zdaj jih nisem več skrival pred njo. Tudi njej so se zarosile oči in skupaj sva zajokala.

Sredi noči sem se predramil. Roke in noge, vse telo sem imel prezeblo. Ozrl sem se okrog sebe. Poleg mene je na tleh spala Anna in se blaženo smehljala. Še sam ne vem, kdaj naju je premagal spanec in v tistem trenutku sem vstal ter jo stresel za rame. »Anna,« sem zašepetal, »zbudi se!« Anna si je nekaj zamomljala, nato pa se obrnila na drugo stran. Še enkrat sem jo stresel, tokrat močneje. »Anna, v hišo morava!« Zdaj je počasi odprla oči in se zaspano ozrla okrog sebe. Ko je nad sabo zagledala moj obraz se je brž predramila in vzravnala. »Sva zaspala?« Pokimal sem, ona pa se je zvonko zasmejala. Meni ni bilo do smeha. »V kolibo morava preden ugotovijo, da sva vso noč prespala tu,« sem dejal in ji pomagal vstati. Odšla sva do vrat, ter jih previdno odprla. Nato sva se splazila vsak na svoje ležišče – Anna k mami v posteljo, jaz pa k svojima staršema na ležišče iz odej, ki smo ga imeli na tleh. »Lahko noč,« je po tiho zašepetala Anna in v njenem glasu se je slišalo, da ji gre na smeh. Tudi sam sem se nasmehnil, toda odgovoril ji nisem. Nisem si mislil, da lahko vojna prinese tudi tako lepe in vznemirljive trenutke kot je bil ta.

***
»Dobro jutro Brayan!« me je pozdravila mama, ko sem se zjutraj zbudil in utrujeno sedel po konci. »Si pa dolgo spal.« Vstala je izza mize za katero je sedela z Gertrude in mi prinesla nekaj juhe, ki je ostala od včeraj. Na dušek sem jo pojedel. »Kje pa je oče?« sem radovedno vprašal, ko sem končal. »Šel je iskat, če bi kje lahko našel nekaj materiala za popravilo barake,« mi je odgovorila mama. »Saj vidiš v kakšnem stanju je -razbito okno, streha, ki prepušča vodo,… Ne moremo prebivati v takem. Ko se vrne mu lahko pomagaš.« Pokimal sem. »Kaj pa naj počnem do takrat?« »Znajdi se,« je dejala, »Lahko se na primer družiš z Anno.« Pogledala je deklico, ona pa se ji je ljubko nasmehnila iz postelje. V rokah je imela droben zvezek, v katerega je nekaj pisala. Vstal sem in sedel na posteljo poleg nje. »Amm… Kaj pa delaš?« sem nerodno vprašal. »Zgodbo pišem,« je dejala, zaprla zvezek in me pogledala. »Hočeš prebrati?« Skomignil sem. »Lahko,« sem rekel, prijel zvezek in ga odprl na prvi strani.

*i*Včasih sem mislila, da je življenje pravljica. Sladka zgodba, s srečnim koncem. V otroštvu so bile pravljice moje edino zatočišče. Kadar je oče prišel domov pijan, sem se vedno skrila v svojo sobo in se zatekla v domišljijo. Vedno, ko mi je bilo hudo sem si začela izmišljati pravljice, čudežna bitja, ljudi in kraje. In vsaka, čisto vsaka pravljica je imela srečen konec. Niti ena sama se ni končala žalostno in tragično. In tako sem tudi sama verjela, da bo nekoč vse še dobro. Da bo oče nehal piti in se bosta z mamo spet imela rada. Da bo babica ozdravela in da se bo vojna končala tako hitro kot se je začela. Toda oče je odšel. Babica je umrla. Vojna še traja. Jaz pa sem kakor pero, ki ga nosi vihar in ne ve kam bo pristalo. Zdaj na svet gledam drugače. Življenje ni pravljica. Je zgodba, ki jo pišemo sami. Ali bo imela srečen konec ali ne? Malo je takih, ki se končajo srečno, še manj pa ljudi, ki bodo na koncu svojega življenja srečni. Toda jaz vem, da ko bom umrla, bom umrla z dvignjeno glavo in nasmehom v očeh. Ne vem kakšna bo moja smrt in kaj vse se bo še zgodilo do takrat, toda vem, da bom kljub vsemu na koncu srečna. Zakaj? Ker hočem, da ima moja zgodba srečen konec.*i*

Ko sem prebral prvo stran sem drhtel po vsem telesu in moje oči so bile vlažne. Zaprl sem zvezek in ga vrnil Anni. Ta se je nasmehnila. »To je bil uvod,« je po tiho rekla in sklonila glavo. »Če želiš, ti lahko zvezek posodim še kdaj in prebereš nadaljevanje.« Pokimal sem. »Bom, hvala.« Nato sva nekaj časa sedela v tišini in nobeden od naju ni vedel kaj naj reče. »In… Kako se ti je zdelo?« je naposled počasi vprašala Anna. Odgovoril sem z eno besedo: »Resnično.«

In res. Kar je napisala je bilo resnično. Besede, ki jih je napisala so mi v spominu ostale do danes.

Anna je bila moj navdih, da sem se danes, več let po vojni, odločil še sam napisati zgodbo o sebi. Po njeni tragični smrti, je zvezek z njenim življenjepisom ostal pri meni. In povem vam: umrla je tako kot je napovedala – z nasmehom in dvignjeno glavo.