spet js kle z novo zgodbo. tale je božična in ni fantazijska.

* * *
8. 12.
»Lenja, mi lahko podaš rdečo kroglo?« Lučka, moja sestrica, mi je z gesto pokazala, katero kroglo hoče, medtem pa je podrobno preučevala božično drevesce. Sklonila sem se in pobrala rdečo kroglo z bleščicami.
»Se ti ne zdi že dovolj kičasta?« sem vprašala. Na srečo sem v svoji sobi imela smrečico, ki je izgledala bolj božično kot ta. Lučka je zamahnila z roko.
»Jutri pride Mila prespat. Njej so všeč take stvari, kot meni,« je rekla. Zavzdihnila sem. Lučka je bila moje popolno nasprotje. Bila je popolna hči. Popolna plesalka, s popolnimi ocenami, s popolnimi prijatelji, obrazom, simpatijo… Zakaj sploh naštevam? Nehala bom. Nočem se pritoževati. Tudi jaz imam nekaj stvari na katere sem lahko ponosna. Čeprav jih ni toliko.
»V sobo bom šla,« sem zamrmrala in vstala iz kupa škatel na kavču. Lučka se ni zmenila zame. Poravnala si je rob crop-topa in vzela še en okrasek. Kot duh sem tiho zdrsnila mimo mame, ki je sedela na kavču nasproti in brskala po telefonu.
»Lenja. Lahko prineseš sveče in okrasiš jedilno mizo?« Mama je pogled dvignila ravno dovolj, da me je ocenjevalsko premerila in mojo samozavest zdrobila v prah. Zavzdihnila sem.
»Že grem,« sem zamrmrala. Po jedilni mizi sem razgrnila prt in na sredino dala venec s štirimi svečami. Potem sem pospešeno odvihrala v svojo sobo.
Kakšno olajšanje.

Moja soba je bila precej prijetna. Moja postelja je bila v levem kotu moje sobe, na steni zraven nje so bili obešeni različni plakati. Večinoma slike mene in mojih prijateljic iz osnovne šole in trenutnega dekliškega pevskega zbora. Nekje so bile nalepljene tudi slike, ki sem jih sama narisala ali fotografirala. Slikala v večini nisem.

Moja miza je bila še vedno razmetana od zavijanja daril za božič, ki je prihajal. Papirji so ležali vsepovsod. Moji navadno skrbno pospravljeni flomastri so bili malo razmetani. Cela miza je žarela od razsutih bleščic. Moja omara je izgledala normalno. Viseča mreža je bila trenutno ovita okoli trama, okoli katerega so bile ovite tudi božične lučke. Majhna smrečica je stala na predalniku ob koncu moje postelje. Okno mi je kazalo razgled na skoraj črno nebo, čeprav je bila ura šele šest popoldne.

Vrgla sem se v odeje in blazine na svoji postelji. V ušesa sem si dala slušalke in nastavila glasbo. Na žalost me je ta pesem spomnila nanjo. Ah, ja… Gotovo nisem omenila… Anja. Moja simpatija. Ja, zaljubila sem se v dekle. Morda vas je to presenetilo. Tudi mene je na začetku. Ampak zdaj… navadila sem se. In navadila sem se tudi na to, da se nisva družili ali pogovarjali, samo pri zgodovini sva sedeli skupaj.

Polistala sem po svojih notah za petje in tiho preizkusila melodijo. Čeprav je bil moj glas proti drugim prav grozen, je melodija zvenela lepo. Božično.
Pobrskala sem po starih šolskih slikah in strmela v Anjin obraz. V resnici se drugim ne bi zdela nič posebnega. Imela je rjave lase in rjave oči. Ampak vanjo se nisem zaljubila zaradi izgleda. Bila je prijazna. In pametna. In predsednica razreda (to ne šteje). Celo do tistih najbolj oddaljenih in čudaških ljudi je bila prijazna. Ampak tu je bila težava: Spadala je med popularne.


»Lenja! Pridi dol! Pekli bomo piškote!« je iz spodnjega nadstropja zaklicala mama in prekinila tok mojih misli. Vstala sem. Že samo ob misli na ingverjeve, cimetove, čokoladne in vanilijeve piškote, mi je zakrulilo v želodcu. Stekla sem po stopnicah v jedilnico.
»Daj testo iz hladilnika. Za vanilijeve rogljičke in cimetove zvezdice,« mi je naročila mama. Stopila sem na prste in iz najvišje police hladilnika potegnila oba zavoja. Vanilijevega sem podala mami, cimetovega sem pa raztegnila na pulti in ga razvaljala. Iz njega sem z modelčki naredila zvezdice in jih potresla s sladkorjem (ni jih bilo treba speči). Mama in Lučka sta tačas naredili vanilijeve rogljičke in jih že dali v pečico.
»No, zdaj ko čakamo, se lahko pogovarjamo. Kako gre s Maksom?« me je podražila Lučka, čeprav je vedela, da nisem bila zaljubljena vanj.
»Kako je šlo na testu iz zgodovine?« Moja mama je v usta vtaknila cimetovo zvezdico.
»Uh… super! Dobila sem pet,« sem ji zagotovila in jo pogledala v oči. Upala sem, da ne bo ugotovila, da lažem.
»Mhm…« Ni se zdela povsem gotova, a so jo zaposlile cimetove zvezdice. Nenadoma so se vrata zaloputnila in iz svoje pisarne je nejevoljno prikorakal oče.
»Očii!« Lučka je skočila nanj in ga skoraj podrla. Nasmehnil se je. Položil jo je na tla.
»Ne morem te več dvigovati,« ji je rekel oče. Lučka je z nogo udarila v tla.
»Ampak hočem!«
»Gremo pogledat kak film, medtem ko se peče,« je predlagala mama. Lučka je zažarela.
»V sobo grem vadit petje,« sem se izgovorila in sunila en piškot. Potem sem švignila po stopnicah.
Mmmm, sem pomislila, ko se mi je masleno cimetovo testo topilo v usth. S tem bi se dalo živeti.