Dragi moji prijatelji,
ne boste verjeli, kaj vse sem doživela na vlaku od Ljubljane do Pariza. Jaz in mojih 11 prijateleljic smo imele brihtno idejo, da bi se odpravile do Pariza z vlakom. Seveda, kot bi pričakovali, je vse šlo narobe. V torek, 3. 3. 2026, smo se ob desetih zvečer dobile na glavni postaji in čakale na vlak. Na začetku smo se vse tako zelo veselile! Ampak že takoj, ko smo vstopile v vlak, se je energija spremenila. Vse je bilo stisnjeno in zmedeno! Komaj smo našle naši dve sobi. V vsaki sobi je bilo 6 postelj, torej smo se razdelile v dve skupini. V sobi ni bilo oken, torej si lahko predstavljate, kakšen zadušljiv zrak je bil tam notri. Vsaka je šla na svojo posteljo in seveda smo se vse spet začele pogovarjati. Po petnajstih minutah je prišel gospod iz osebja in nam pokazal, kako naj bi mogle zapreti vrata. Rekel je, da je to zelo pomembno, ker večkrat pridejo tatovi in kradejo denarnice in torbe. Jaz seveda nisem bila pozorna, ampak mi je potem najboljša prijateljica vse razložila. Naredile smo plan, ki je sicer šel tako: 1. Če ena gre ven iz sobe, mora vedno nekoga imeti zraven. 2. Ko pride ena noter, vedno zakleni vrata, in to zelo dobro. 3. Vedno mora ena stražiti vrata! Ta pravila niso bila za hec in so nam sicer prišla v pomoč kasneje. Do dvanajstih smo se smejale, pogovarjale in poslušale glasbo. Ampak ob pol enih je vlak bil v čisti tišini, vsi so šli spat, vključno z menoj. Pravega spanca kar in kar ni bilo, celo noč vlak zibal levo in desno. Nekje okoli štirih ponoči me je zbudil hrup, policija je stala pred našimi vrati.
Dragi moji,
če želite izvedeti, kakšno štalo smo imeli po tem dogodku, se pripravite na drugi del!