Nicole
To je bil samo še en izpitni dan. Kaj naj, ko na svetu ne obstaja čarovnije, ki bi lahko odstranila vse tvoje probleme. Brez njih me zdaj ne bi bilo tu. V strašni temni učilnici si tresoče ponavljam vso snov. Trud seveda nikoli ni poplačan, če živiš s smolo, kot jaz.
Učiteljica vstopi v učilnico in se mi zlobno nasmeje, saj uživa v moji družbi, sploh ko gleda, kako padam na izpitu.
Ko mi list položi pred obraz, me strese, saj zagledam ogromno nerazumljivih črk in številk. Matematika je pač hudič, tako imamo.
S hudičem se je pa nemogoče spoprijateljiti, če svetu želiš dobro. Kar si jaz sicer želim, a tega ne vidim v prihodnosti. Zdaj pa itak ne morem razmišljati, če mi računi uničujejo možgane.
"Še 15 minut imaš, Nicole," zadovoljno izjavi učiteljica, ki sedi za pisalno mizo in si zapisuje ocene drugih učencev. Med njimi sem seveda tudi jaz, z ogromnim številom enk. Zato je ta izpit pomemben, da lahko opravim s srednjo šolo. Ker imam ponavljanja vrh glave.
"Še 5 minut."
Preberem svojo čudovito fantazijsko pisavo (to se pa naučiš, če kot otrok gledaš veliko filmov o vilincih in fantazijskih bitjih) in sama sebi zadam oceno: verjetno za las ujeta 2.
"Zdaj mi boš pa oddala tvoj list." Takoj ko ji ga podam, se ob pogledu na njega zlobno nasmeje in iz njenih oči lahko razberem: Naslednje leto se spet vidiva, Nicole.
*
Po kosilu se s kolesom takoj odpravim proti parku. Edini kraj, s katerim lahko sočustvujem, saj je žalosten in pust, tako kot jaz.
Kolo pustim ob klopi, na katero se usedem in glavo zakopljem med kolena. Končno sem imela čas za razmislek o vsem. Torej o šoli, družini in...
"Je kaj narobe?"
Pred mano se pojavi veselo nasmejan mlad klovn in mi ponudi roko. Kar sam me prime za roko, nato pa me povleče, da vstanem in me zavrti, kot, da sva na nekem plesu.
"Ne izgledaš dobre volje... Zato sem tu, da te razveselim!"
Klovna si bolje ogledam in ugotovim, da sem ga že videla. Ne ravno v tem parku, ampak v cirkusu, na drugi strani mesta.
Končno me izpusti in mi ponudi listek.
"Če boš potrebovala razvedrilo, me lahko kadarkoli pokličeš."
Med žvižganjem je nato odšel. Ogledam si listek, na katerem piše: Brisky, cirkuški klovn, 888-897-xxx. Listek vržem v smeti in si rečem, da nisem več otrok in klovnov ne mislim klicati. Kar je res je res... 17 let imam in čudno bi izgledalo, če bi se družila s klovnom...
Ozrem se proti košu, kamor sem vrgla listek in ga hitro potegnem ven. Komu pa je mar s kom se družim? Očeta ni več, mame pa itak nikoli no domov. Očitno le temu klovnu nekaj pomenim...
Pogledam v smer, kamor je klovn šel, a ga ne vidim več.
Stopim na kolo in se odpeljem domov, kjer si pogrejem pico in se usedem na kavč. Ogledujem si listek. Morda bi bilo čudno, da ga pokličem v istem dnevu, ko sem ga srečala, ampak zdaj res potrebujem razvedrilo... Ali pa ne... Ne, ne potrebujem ga. Sama se lahko razvedrim s to pico. Saj je okusna. No... ne, ni. A bolje kot nič. Kajne?
------------------------------------------------
Rapo ve iz kje sem dobila motivacijo za tole zgodbico;)... Upam, da vam je všeč<33
Spodaj je še slika tega klovna, Nicole pa dobite v naslednjem delu<3

Lp,
MM12