3. poglavje
CAMPEBELLA
»Hodge meni, da si morda nevarna, a le si, se tega vsekakor ne havedaš.«
»Jaz, da sem nevarna?« je osuplo ponovila Emilyne. »Sinoči sem te videla, ko si nekoga ubil. Videla sem, kako si mu zaril nož v rebra in …« *i* In videla sem, kako te je opraskal s prsti, ki so bili kakor ostra rezila. Videla sem te porezanega in krvavega, zdaj pa si takšen, kakor ti ne bi nikoli skrivili lasu na glavi. *i* je poved v mislih dokončala Emilyne.
»Morda sem res ubijalec,« je priznal David, »toda jaz vsaj vem, kaj sem. Kaj ti lahko rečeš enako zase?«
»Navaden človek sem, kakor si rekel. Kdo je Hodge?«
»Moj učitelj. In na tvojem mestu ne bi tako hitel s tem, da bi se opisoval kot navadnega.« Nagnil se je naprej. »Pokaži mi desno dlan.«
»Mojo desno dlan?« je ponovila. Pokimal je. »Če ti jo pokažem, me boš pustil pri miru?«
»Seveda,« V njegovem glasu je bila hudomušnost.
Nerada je iztegnila desno roko. Dlan je bila belaa v pridušeni svetlobi, ki se je zlivala skozi okna, po členkih pa so bile posejane rahle pegice. Nerazložljivo se je počutila tako izpostavljeno, kakor, da je dvignila bluzo in mu kaže gole prsi. Prijel jo je za dlan in jo obrnil. »Nič.« V njegovem glasu je bilo moč slišati razočaranje. »Saj nisi levičarka, kajne?«
»Ne. Zakaj?« David je zavzdihnil. »Lovci senc se rodijo z znamenjem na desni dlani. Ali na levi če so levičarji« je povedal. »In zato se vi lažje rokujete z orožjem?« je vprašala. »Natanko tako.« Slišati je bil zadovoljen sam s sabo. »Sem vedel da imaš vid, vsaj to. No, mislim, da bi se morala odpraviti.« je dokončal. » *i* Midva? *i* Mislila se, da me boš pustil na miru!«
»Zlagal sem se,« je brez trohice zadrege priznal David. »Hodge mi je naročil naj te pripeljem na inštitut. Rad bi govoril s tabo.«
»Zakaj bi rad govoril z mano?« je vprašala. »Ker veš resnico o nas.« je razložil. »O *i* vas *i*?« je ponovila kakor odjek. »Govoriš o ljudeh kot si ti, kajne. O ljudeh ki ubijajo.«
»O ljudeh, ki ubijajo demone,« jo je popravil. »Oziroma, tako si sami pravimo. Dolnji imajo manj laskava imena za nas.«
» *i* Dolnji? *i*«
»Otroci noči. Čarovniki. Vilenjaki. Čarobna bitja, ki niso iz te razsežnosti.«
Emilyne je zmajala z glavo. »Ti kar nadaljuj. Najbrž boš rekel, da so na svetu tudi zombiji, kaj pa vem, vampirji in volkodlaki.«
»Jasno, da so,« jo je obvestil. »Čeprav večina zombijev živi bolj proti jugu.«
»Kaj pa mumije? Ali postopajo okrog po Egiptu?«
»Ne bodi smešna. Nihče ne verjame v mumije.«
»Da ne?«
»Itak, da ne,« je rekel David. »Glej, Hodge ti bo vse pojasnil, ko ga boš srečala.«
Emilyne je prekrižala roke na prsih. »Kaj pa če se nočem srečati z njim?«
»To je tvoj problem. Šla boš po svoji volji ali proti svoji volji.« Emilyne ni mogla verjeti svojim ušesom. »Mi groziš, da…« Prekinilo jo je vrešče zvonenje telefona. »Kar oglasi se če želiš.« je ponudil David.
Dvignila je telefon k ušesu. »Oči?«
»Oh, Emily hvala bogu! Ne hodi domov!«
»Dobro je oče. Sem že na poti domov. Vse je v redu.« ga je mirila Emilyne. »Ne!« je zatulil očka. »Ne hodi domov! Si me slišala Emilyne? Ne drzni si priti domov! Pojdi k Clary!« je ukazal oči.
V ozadju je nekaj grozno tresknilo. »Oči si v redu?« je z grozo v galsu kričala v telefon.
A zveza je bila pretrgana. Telefon ji je padel na tla in se razbil. »Ne!« je tiho zaihtela. »Se je kaj zgodilo?« je vpršal David. »Daj mi svoj telefon!« je rekla Emily ne da bi mu odgovorila. Iz žepa mu je potegnila črni pravokotnik. »Senzor je. Ne boš ga znala upotabitio ji je povesal David. »Toda moram poklicati policijo!« je rekla Emily. »Emily.« Prvič ga je slišala izgovoriti njeno ime. »Pridi z mano. Hodge bo pomagal in vse se po uredilo. Najprej mi pa povej kaj se je zgodilo. Lahko ti *i* pomagam *i*.«
V Emilyne je buknil bes. Ne, da bis ploh pomislila je z dlanjo udarila proti njegovemu obrazu in ga udarila po njem. Presenečeno je zamežikal. Obrnila se je in hotela steči. Še enkrat je pogledala čez ramo a Davida ni bilo več. Presenečeno je zrla predse in stekla proti domu.
***
Evo, ga tretjo del.
Lp,